“Lep kos slovenske domovine pregleda bistro oko ž nje. Središče Slovenije, belo Ljubljano, gorski bregovi in skalni robovi,” je v svojem potopisu iz leta 1895 zapisal duhovnik in pisatelj Valentin Bernik, ki je bil duhovnik na Vrhpoljah pri Moravčah.
Limbarska gora je ena najbolj razglednih gora v širši ljubljanski okolici. Na eni strani se dviguje nad dolino Črnega grabna, kjer danes poteka štajerska avtocesta, na drugi strani nad moravško kotlino. Z vseh strani je lahko dostopna, tudi z avtom. Pogled seže na Kamniško Savinjske Alpe, na Julijce, vse do Triglava, sosednje zasavske in dolenjske hribe in na ljubljansko kotlino.
Na Limbarsko goro vodi več urejenih smeri: iz Moravč, Lukovice, Blagovice, Zgornjih Lok, Spodnjih Lok, Krašnje, Mlinš in Trojan preko Golčaja. Tu poteka tudi odsek evropske pešpoti E6 od Trojan do Limbarske gore. Evropska pešpot E6 je mednarodna pešpot, ki poteka prek različnih evropskih dežel od Laponske – Baltskega morja – Jadranskega do Egejskega morja. Na Limbarski gori se žig E6 nahaja v gostišču Urankar. Tu poteka tudi Rokovnjaška planinska pot, za katero se je ideja porodila Planinskemu društvu Blagovica in je bila svečano odprta leta 1998.
Valvasor je zapisal: „Limbarski grad ali Lemberg. Lemberg stoji na moravških tleh in je oddaljen od Ljubljane štiri milje. Nemško ime Lilienberg je dobil po cvetlicah lilijah. Na gori namreč, kjer stoji ta grad, raste mnogo pasem teh cvetlic. Slovensko ime je povzeto od nemške korenike s tem, da so se črke v besedi Lilienberg premestile in ojačile v Lemberg.”
Grad je bil že v Valvasorjevem času razvalina. Limbarska gora z božjepotno cerkvijo sv. Valentina pa je bila že v njegovem času zelo obiskana.
Grad naj ne bi stal vrh Limbarske gore, pač pa na grebenu na severnih pobočjih gore. Bil je sedež Limbarskih graščakov, stal pa je že v dvanajstem stoletju. Limbarski so bili v službi Andeških grofov, katerih sedež je bil v Kamniku. Limbarski so najverjetneje izvirali iz Bavarske, izumrli pa naj bi šele sredi šestnajstega stoletja. V tem času je bil grad že zapuščen. Limbarski plemenitaši so v zgodovinskih virih pogosto omenjeni, a le-ti nič ne povedo o samem gradu in o tipični srednjeveški trdnjavi na Limbarski gori. Toliko bolj bogato je ustno izročilo. Po tradiciji je imela trdnjava tudi svoj vodovod z zajetjem pri 250 metrov oddaljenem studencu. Od zajetja je voda tekla po lesenih ceveh v grad in v samostan, ki naj bi stal na sosednjem hribu.
Obstaja tudi obilica izročila o Turkih na celotnem področju Moravške doline, vendar se ne ve, kdaj gre zares za Turke, kdaj za starejše izročilo ali mite oziroma ljudsko izročilo. Na Limbarski gori naj bi po nekaterih virih kurili grmade s katerimi so obveščali o Turkih. Najdemo tudi podatke o protiturškem taboru na Limbarski gori in o tem, kako so ravno Turki uničili Limbarski grad.
Meta Osredkar podrobno opiše Moravško dolino z Limbarsko goro v članku: Zgodnji srednji vek Moravške doline, kot ga kažeta arheologija in ljudsko izročilo. V njem piše, da naj bi bilo pod Limbarsko goro jezero, gora pa stoji na treh kamnih. V slovenskem izročilu poznamo več gora, ki so votle in napolnjene z vodo. Z Limbarske gore teče zdravilna voda in ob tem avtorica spomni, da je sv. Valentin, ki mu je vrh Limbarske gore postavljena cerkev, zavetnik za zdravje. Najbolj zdravilen studenec je bil Na koritih, ki je stal nedaleč od starega Limbarskega gradu.
Na pobočju Limbarske gore stoji Votli kamen tam kjer se pot odcepi proti Golčaju. K njemu so hodila predvsem dekleta in izvajala obrede, da bi se poročila. Obred metanja kamnov skozi odprtino votlega kamna naj bi prineslo srečo v ljubezni.
