Kar se je v prvi polovici 19. stoletja že dolgo pripravljalo, se je leta 1848 tudi uresničilo. Po vsej Evropi je vrelo, v številnih državah se je meščanstvo ob pomoči kmetov in delavcev dvignilo proti vladajočim reakcionarnim režimom. Zahtevali so odpravo zadnjih ostankov fevdalnega sistema in uvedbo liberalnih svoboščin. Marčna revolucija oz. pomlad narodov je ogrozila položaj cesarja in od dvora izsilila obljubo ustave. Kmetje so zahtevali zemljiško odvezo, nacionalno mešano državo pa so dodatno pretresale zahteve posameznih narodov po jezikovnih in političnih pravicah. (Kreže, 2018)
Zmaga revolucije je na Slovenskem prinesla svobodo tiska in dala možnost tudi za javno obravnavanje in propagiranje ideje o potrebi po združitvi slovenskega narodnostnega ozemlja ne glede na deželne meje – Zedinjena Slovenija (Ilustrirana zgodovina Slovencev, 1999, str. 226). V začetku meseca marca leta 1849 je vlada parlament razpustila in razglasila oktroirano ustavo in s tem v naslednjih mesecih dokončno porazila revolucijo. V cesarstvu so vpeljali centralistični in absolutistični sistem, ki je trajal do leta 1859; poznan je tudi kot Bachov absolutizem ali neoabsolutizem. Absolutizem ni obnovil fevdalizma, vodil je liberalno kapitalistično politiko, uveljavljal centralizem in širil veljavo nemščine. Težil je k vsesplošni modernizaciji monarhije. Na začetku je vpeljal nekaj naprednih reform, ki so pomenile pomemben korak naprej in dolgotrajno veljavo. Država se je upravno in sodno na novo organizirala (Ilustrirana zgodovina Slovencev, 1999, str. 232).
Odsotnost drugih večjih središč na štajerskem jugozahodu je vplivala na to, da je Vransko po vpeljavi moderne lokalne samouprave, postalo sedež občine (Grdina, 2019, str. 117).
Ugodna lokacija Vranskega, ob meji Vojvodine Štajerske po revoluciji 1848 je vplivala, da se je Vransko vpisalo na zemljevid upravnih enot takratnega Avstrijskega cesarstva. Tako je bil npr. v dvorcu Podgrad do leta 1853 sedež okrajnega sodišča na Vranskem. Leto kasneje je Vransko postalo center posebnega mešanega upravno-sodnega urada in s tem doživelo pravi razcvet (Grdina, 2019, str. 117).
Cesar in kralj Franc Jožef je prošnji vranskih prebivalcev, da bi Vransko postalo deželnoknežji trg, ugodil 7. maja 1868, 6 dni pozneje pa sta novico o tem objavila Deželni zakonik in Vladni list. Malo kasneje, 1. novembra 1868, je notranji minister naselju dodelil tudi grb. Pri zbiranju prostovoljnih prispevkov zanj – višina vplačila je bila izraz prestiža v novem trgu – je prednjačil bodoči župan Leopold Schwentner (Grdina, 2019, str. 119).
Grb je bilo treba izdelati po navodilih, ki so jih v slovenščino prevedli takole: V srebrnem temelju je naravna vrana, stoječa na smerečnem, odzgoraj prikrajšanem deblu, ki raste iz zelenih, podnožje obdajajočih tal. Ščit grba obdaja arabesken okvir, srebrno med rudečim in modrim po dolgosti predeljen (Gabršek, 2000, str. 14).
Leta 1869 je na območju sodnega okraja Vransko živelo 9715 ljudi (Grdina, 2019, str. 118). Dobrih trideset let kasneje, na začetku 20. stoletja, je na istem območju živelo že 10.837 prebivalcev. Od tega je bilo 5191 moških in 5646 žensk. Popis še navaja, da je takrat v trgu Vransko stalo 108 hiš, v njih pa je živelo 586 ljudi. Leta 1910 je bila na Vranskem vzpostavljena povezava s telegrafom, kmalu zatem, leta 1914, pa še s telefonom. Neuresničena želja pa je ostala železniška povezava (Grdina, 2019, str. 120).
2. polovica 19. stoletja je na Vranskem zaznamovala razgibana politična slika. Delovanje trga je bilo trdno v slovenskih rokah. Županski položaj so si izmenjavali različni narodnjaki, ki so imeli vpliv tudi v širšem štajerskem prostoru. Med vidnejšimi vranskimi rodoljubi je treba izpostaviti vranskega trgovca Franca Šentaka. Bil je tudi med organizatorji II. slovenskega tabora v Žalcu, ki se je končal s prižiganjem kresov po vrhovih bližnjih hribov. Na to množično zborovanje »pod milim nebom« so se mnogi prebivalci Vranskega po Šentakovi zaslugi podali z okrašenimi vozovi. Pozneje je bil tudi trški župan (1873-1876).