Ivan Mohorič, ki se je doslej najbolj celostno ukvarjal z zgodovinskim razvojem Tržiča, je zapisal, da je do teženj po povzdignitvi trga v mesto prišlo šele po prvi svetovni vojni (Mohorič, 1957, str. 31-32). Na obisku regenta Aleksandra Karađorđevića (kraljevega namestnika) 28. junija 1920 v Tržiču je bila podana želja, naj se Tržiču podelijo mestne pravice (za to trditev Mohorič sicer ne navaja virov), ki so mu glede na gospodarski in kulturni razvoj nedvomno pripadale. Tržič je bil izrazit industrijski kraj z urejeno komunalo, razvitim gospodarstvom in urejeno administracijo. Ležal je ob tedaj pomembni prometni poti čez Ljubelj, število prebivalstva je v novi državi hitro naraščalo. Občinski svet z županom Ivanom Lončarjem je v drugi polovici leta 1925 sestavil spomenico s predlogom, da se Tržič povzdigne v mesto (Slovenec, 4. 10. 1925, str. 5). Do razglasitve mesta je prišlo 21. decembra 1926 z ukazom št. 3534/20, objavljenim v Službenih novinah Kraljevine SHS. S tem ukazom so bile Občini Tržič priključene sosednje vasi Bistrica, Slap in Pristava. Originalna listina je bila med drugo svetovno vojno odtujena (Mohorič, 1957, str. 31-32).
Omenjeni obisk regenta Aleksandra v Sloveniji leta 1920 je bil glavna tema medijev, o poteku imamo natančne opise. V Tržič je prišel 3. dan obiska, 28. junija. Ob 10. uri je krenil iz Ljubljane, se ustavil v Kranju, mimo Radovljice šel do Bleda, kjer so ga mdr. odpeljali do otoka. Nato se je skozi Begunje odpeljal pod gorami in ob 16. uri prispel v Tržič, od tu pa nazaj v Ljubljano.
Svečanost samega sprejema »na pvacu«, tedaj tržiškem Glavnem trgu (danes Trg svobode), je mogoče razbrati iz ohranjene fotografije. Slavolok, ki je viden, je krasil napis: »Za bodočnost našo ni nam skrb — ker z nami sta Hrvat in Srb« (Slovenec, 1. 7. 1920, str. 2). Kralj je govoril z županom Francem Ahačičem, župnikom Josipom Potokarjem, predstavnikom Orlovskega društva, govoril je z borcem za severno mejo Alojzom Udetom itd. Ogledal si je tovarno Peko ter Bombažno predilnico in tkalnico Tržič, poslovil pa se je ob ovacijah prebivalstva (Slovenec, 1. 7. 1920, str. 2).
Do konkretnejšega dejanja, povezanega z imenovanjem Tržiča v mesto, je prišlo pet let za tem. Kot izvemo iz dnevnika Slovenec, je bil sklep za oddajo prošnje za povzdig v mesto soglasno sprejet na seji tržiškega občinskega odbora 22. aprila 1925 (Slovenec, 26. 4. 1925, str. 3). Pomemben dejavnik je bila ureditev upravnega območja občine. Do 29. septembra je bila vložena prošnja za priključitev vasi Slap in Bistrica k tržiški občini, po tem ovir za proglasitev, kot je bilo zapisano v Slovencu, ni bilo več (Slovenec, 4. 10. 1925, str. 3).
Postavlja se vprašanje, kakšni so bili pogoji, kriteriji in razlogi za povišanje trga Tržič v mesto. Tako Tedenske slike Tržič postavljajo kot drugo središče tovarn na Gorenjskem, za Jesenicami in pred Kranjem (Tedenske slike, 27. 1. 1927, str. 1-2). Blagostanje, ki je povezano z zaposlenostjo v tovarnah, vpliva na razvoj trgovin in gostiln. Ugodno vpliva tudi na zaledje mesta, kjer se prebivalstvo preživlja z lesno industrijo, gozdarstvom, živinorejo in sadjarstvom (Tedenske slike, 27. 1. 1927, str. 1-2). Ločen pouk za dečke in deklice se je odvijal na ljudski in meščanski šoli, v domu »na Skali« je bilo urejeno varstvo za otroke. Z zgraditvijo otroškega dispanzerja in delovanjem dr. Tekle Kenk-Pance leta 1926 se je zmanjšala umrljivost novorojencev. Zdravstveni dom v Tržiču je začel delovati 3. junija 1929 (Jutro, 2. 6. 1929, str. 6). Urejeni sta bili razsvetljava in kanalizacija, javna klavnica se je uredila do konca 20. let. Vodovod iz leta 1904 je tržiška občina v sodelovanju z Bombažno predilnico in tkalnico Tržič nadgradila leta 1924 in 1929 (Jutro, 2. 6. 1929, str. 6). Živahno je bilo tudi društveno življenje (Tedenske slike, 27. 1. 1927, str. 1-2). Avtobusna povezava Tržič–Ljubljana je bila vzpostavljena leta 1927 s podelitvijo koncesije Alfonzu Maliju (Jutro, 28. 12. 1927, str. 2). Pomembna je bila za tržiške čevljarje, ki so prodajali izdelke v Ljubljani, v Tržič pa je vozila turiste, ki so obiskovali zlasti novi planinski dom na Kofcah (Jutro, 15. 12. 1927, str. 5). Družba Pernuš je v prvi polovici leta 1929 kupila nov avtobus Marcedes-Benz za redno linijo Tržič–Ljubljana, prav tako je vozila na Bled (Jutro, 8. 5. 1929, str. 5).
Glede imenovanja v mesto je zanimiv članek v Jutru, ki opisuje predvolilni shod Samostojne demokratske stranke (SDS) 20. januarja 1927 v dvorani kina v Tržiču (Jutro, 21. 1. 1927, str. 2). Med gosti sta bila tudi dr. Gregor Žerjav in dr. Albert Kramer, prvaka slovenskega liberalizma med svetovnima vojnama (Perovšek, 2013, str. 49). Dr. Žerjav je bil v letih 1925–1929 poslanec v Narodni skupščini. Bil je tudi član jugoslovanske vlade. Župan Lončar se mu je kot organizator shoda zahvalil za zasluge pri gospodarskem povzdigu Tržiča in še posebej pri povišanju Tržiča v mesto (Jutro, 21. 1. 1927, str. 2). To nakazuje, da je pri tem šlo za širšo akcijo, ki jo je župan Lončar dosegel s svojimi političnimi poznanstvi znotraj stranke, podobno, kot lahko rečemo za »kaldrminsko akcijo« in z njo povezano ureditev mostu čez Tržiško Bistrico.
Da je imel Lončar ugledno mesto v stranki, dokazuje njegovo nadaljnje politično udejstvovanje. Bil je predsednik sreskega odbora SDS za srez Kranj (Slovenec, 5. 11. 1927, str. 3). Leta 1930 je bil imenovan v svet Dravske banovine za mesto Tržič. Leto 1931 je bilo leto skupščinskih volitev. Za Kranjski okraj je kandidiral duhovnik Janko Barle, njegov namestnik je bil prav Ivan Lončar. Maja 1932 je zaradi političnih pritiskov Barle odstopil in tako je mesto narodnega poslanca v Narodni skupščini zasedel Ivan Lončar (Jutro, 26. 5. 1932, str. 2). Ob tej priložnosti so ga v Tržiču pričakali z veliko slovesnostjo, na kateri so bili tudi predstavniki iz Kranja in Šenčurja (Jutro, 28. 5. 1932, str. 2). Lončarjeva funkcija župana je s tem prenehala, začasno jo je prevzel podžupan Hinko Snoj, od aprila 1933 do konca mandatnega obdobja pa Fran Globočnik (Jutro, 7. 4. 1933, str. 5).