Ivan Kobal je bil rojen 12. decembra 1897 v kraju Podkraj nad Ajdovščino. Njegovi starši so se ukvarjali s trgovino, gostilno, oddajali so tudi sobe. Na domačiji, ki so jo po domače imenovali pri Jurčku, je ostal brat Lojze. Ivan je pred fašizmom zbežal iz Primorske v naše kraje, kjer je pustil močan kulturni pečat.
Po poroki z Uršulo Lampe, s sosedo iz domače vasi, sta se najprej preselila v Ljubljano, kjer se jima je leta 1923 rodila hči Majda. Leto kasneje sta se v Straži pri Novem mestu razveselila hčere Irene. Pot jih je leta 1927 pripeljala v Krško vas, kmalu zatem še v Brežice. Tri leta po rojstvu najmlajše hčerke Nade so se leta 1938 iz Brežic preselili na Velike Malence. Hiša je stala na desni strani Krke, na sedanji lokaciji mostu, in je bila zaradi njegove gradnje podrta.
Miloš Poljanšek se Kobala v svojem zapisu o petju in glasbi v Brežicah do 2. svetovne vojne spominja:
»Leta 1927 je prišel v Brežice za mestnega policaja begunec s sosednje Primorske, s Podkraja pri Colu, glasbeno vešč in učiteljsko nadarjen Ivan Kobal. Poleg poklicne obveznosti se je vidno uveljavil kot zborovodja, dirigent mladinskega orkestra in orkestra odraslih. Ivan Kobal je v mestu poučeval tudi klavir, harmoniko, saksofon in violino.«
Marjan Uršič se spominja (Iz časov ječmenove kave, str. 341):
»Razen fantov sta v orkestru igrali tudi dirigentovi hčerki in nekaj časa tudi hčerka učitelja Bernétiča, ki je kmalu odšla na ljubljansko gimnazijo. Postala je učiteljica glasbe. Orkester je vodil policaj Kobál. Ker je mesto igranja na klavirju že zasedla njegova hčerka, mi je predlagal, da vzamem kontrabas in brenkam nanj. Kobál je bil glasbeni talent, igral je na katerikoli inštrument, klavir, violino, kitaro, razne bisernice in nazadnje še na saksofon. Bil je s Primorske, kjer je med zadnjimi boji izgubil starše. V Brežice je prišel v službo kot mestni policaj.
Pred časom smo našli program koncerta, s katerim smo nastopili tudi v Krškem. Da smo se pripravili na to, je bilo potrebnih več mesecev dela. Naštudirali smo tudi nekaj plesnih komadov. Igrali smo na sokolskih veselicah v Brežicah, ki so bile na dvorišču Narodnega doma, kasnejšega Turist hotela. Igrali smo do devetih zvečer, potem smo morali domov. Od te ure naprej in tja do polnoči so igrali odrasli člani orkestra in naš dirigent. Pri orkestru sem bil dve leti, od svojega 13. do 15. leta, potem je naš orkester razpadel, ker ni bilo podmladka. Večinoma smo bili vanj vključeni dijaki meščanske šole, ki pa smo se po končanem šolanju razšli.
Odrasli so sestavljali svoj orkester sedmih mladih, tako zvani štrájh orkester. Vodja je bil Kobál, enako kot pri mladinskem orkestru. Prvi violinist je bil Adolf Predanič, druga violinista Robert Jüngling in Franc Kunej, kasneje tudi Slavko Razdevšek, občasno je sodeloval tudi Adolf de Costa, ki je bil najboljši violinist v Brežicah, vendar ni preveč rad igral. Tolkala je igral Ivo Zagode, kontrabas pa jaz. Klavirist je bil Vrenko, in ko se njemu ni več dalo, je igrala Kobálova hčerka iz mladinskega orkestra, ki je kasneje igrala še violino. Takšna je bila zasedba zadnja leta. Nastopali smo samo na prireditvah. Edino takrat, ko se je pripravljala opereta Študentje smo imeli pojačan orkester. Dobili smo še tri, da nas je bilo deset in da smo lahko izpeljali opereto. Jaz sem namreč igral tudi v odraslem orkestru. Kadar je priredil Sokol kakšno igro, smo mi igrali v pavzi, da ni bilo preveč dolgočasno. Včasih smo igrali tudi ob telovadnih akademijah, da so na našo glasbo lažje telovadili. Telovadba je največkrat potekala ob glasbi in petju. Telovadne akademije so bile v navadi na predvečer prvega decembra, dneva ujedinjenja, ko se je telovadilo na petje, glasbo, včasih samo na klavir, včasih je igral orkester. Igrali smo predvsem Straussove valčke, nekaj fokstrotov in tangov. Medtem, ko je mladinski orkester razpadel po dveh letih, je orkester odraslih deloval stalno.«