»Sončni dnevi so napovedovali pomlad. Jurčič je iz Maribora prejel vabilo, naj bi prevzel podlistek v Slovenskem narodu. Mladi politiki, nezadovoljni s hlapčevanjem Dunaju so ustanovili tednik, ki naj bi slovensko ljudstvo peljal iz gnilega močvirja na novo pot napredka, načelnosti, možatosti. Tone Tomšič, Jurčičev rojak iz Dedendola pri Višnji gori, pravnik, ki ni imel sredstev, da bi dovršil študije, je prevzel uredništvo novega lista. Pridružili so se mu nekateri prijatelji, z veseljem se je odzval tudi Levstik. Slovenska njiva je bila preorana, čakala je nove setve. Sveže sape so zavele.«
(Pot desetega brata, str.142)
Leta 1868 so v Mariboru začeli izdajati časnik Slovenski Narod, glasilo mladoslovenske napredne protibleiweisovske opozicije. Ta pomembni dogodek v slovenskem časnikarstvu je odprl Jurčiču nove možnosti na življenjski poti: dobil je priložnost urejanja časopisa, natančneje pisanja podlistkov. Tako je prišel Jurčič v uredništvo mladoslovenskega glasila predstavljat slovensko literaturo v stolpcih novega slovenskega političnega časnika.
Jurčičev dolgoletni prijatelj Fran Levec (1846-1916), znani literarni zgodovinar in učitelj, se je takole spominjal časa, ko se je Jurčič pridružil Slovenskemu narodu:
»V tem je dr. Vošnjak v Mariboru s štajerskimi rodoljubi osnoval »Slovenski narod« in l. 1868 preseli se Jurčič v Maribor k svojemu krajanu in prijatelju Ivanu Tomšiču ter začne sotrudnik novemu listu pisati uvodne članke in feljtone. Toda l. 1870. se spet povrne na Dunaj, kjer je pridno sodeloval pri prvem Stritarjevem »Zvonu«. Ker pa ni imel rednih dohodkov in ker je tudi upanju, da napravi učiteljsko preskušnjo, dal slovo, vzprejme ponudbo hrvaškega domoljuba Ivana Vončine in odide v Sisek, kjer je hrvaška narodna opozicija zoper Raucha izdavala dva lista, »Zatočnik« in »Südslavische Correspondenz«. Zadnjemu listu je bil Jurčič l. 1870. sotrudnik in potem o Praussovi bolezni faktični urednik. Ko dne 24. majnika 1871. leta umrje v Mariboru »Slovenskega Naroda« prvi urednik Ivan Tomšič, pokličejo ga štajerski rodoljubi spet v Maribor, od koder se s »Slovenskim Narodom« jeseni l. 1872. preseli v Ljubljano. Od tega časa je biio življenje in mišljenje njegovo nerazrušno združeno in zvezano s tem listom in z vsakim pravim napredkom v našem političnem, socijalnem in literarnem delovanji. Kaj je bil Jurčič Slovenskemu Narodu zadnjih deset let življenja svojega, to je mnogim izmed nas dobro znano. Njemu je posvetil najboljše svoje moči, a ne vseh svojih močij …«
Iz: Levec, F. (1888): Spomini o Josipu Jurčiči. V: Ljubljanski zvon, str. 418-429.
V vseh letih sodelovanja s Slovenskim narodom je Jurčič napisal na stotine uvodnikov, člankov, podlistkov in drugih prispevkov. Kakor Fran Levstik, njegov idejni oče, je bil tudi Jurčič doma v vseh zvrsteh in oblikah časnikarskega dela. Obvladal je hitro pisanje, bil nadvse ustvarjalen, navezan na časnik in imel poudarjen čut za domoljubje. Kronist Slovenskega naroda Fran Vatovec je zapisal, da je Jurčič »izgorel [je] zanj ko ugašajoča luč, ki je nekoč žarko obsevala slovensko publicistično obzorje«.
Jurčičevo ime je trajno in svetlo zapisano v zgodovini slovenskega poklicnega časnikarstva. Omenimo samo, da od leta 1994 v Sloveniji vsako leto na Jurčičev rojstni dan 4. marca podelijo Jurčičevo nagrado za novinarske dosežke.
Novinarsko delo v Sisku
Od konca leta 1870 do poletja leta 1871 je Jurčič s Slovenskim narodom sodeloval kot dopisnik iz Siska na Hrvaškem. Tja je z Dunaja odpotoval na povabilo hrvaških novinarjev. Že v začetku leta 1870 je pisatelj odpotoval iz Maribora na Dunaj, da bi nadaljeval študij in pomagal Stritarju pri urejevanju revije Zvon. Toda znova je tam bival v bedi. V začetku leta 1871 je v Sisku začel izhajati jugoslovansko usmerjeni nemško pisani časnik »Sudslawische Zeitung«. Kot glasilo hrvaške opozicije, naperjene zoper režim razvpitega bana barona Raucha, je ta nemško pisani časnik hrvaških rodoljubov vsemu svetu razkrival Rauchova nasilja in samopašnost. V Zagrebu tak list ni mogel uspevati zaradi ostrine Rauchovih tiskovnih predpisov. Zato so si vodje hrvaške opzicije v Sisku poiskali tiskarno, kjer so tiskali poleg časnika »Südslavische Zeitung« tudi hrvaški narodni časnik »Zatočnik«.
Ljubljansko programsko pobudo hrvaško-slovenskega sodelovanja iz leta 1870 so Hrvatje upoštevali pri uredniškem delu, zato so se obrnili na Tomšiča, ali ve za spretnega, dobrega časnikarja. Tomšič je obvestil Jurčiča na Dunaj, ta pa je rad sprejel ponudbo in se odpeljal v Sisek. Po drugi verziji dogodkov je prišel Jurčič v Sisek na priporočilo Lacka Mrazoviča in dr. Ivana Salsarja. Glavni urednik časnika je bil sloveči hrvaški novinar dr. Josip Prauss. Jurčič je najprej delal kot sourednik, v času Praussove bolezni pa kot dejanski urednik. S svojim publicističnim sodelovanjem pri tem časniku je Jurčič dokazal, da je dosleden branilec jugoslovanstva in slovensko-hrvaškega sodelovanja. Zagovarjal je prizadevanja skrajne levice v hrvaški opoziciji in bil zoper vsako nagodbo z Madžari. V času bivanja na Hrvaškem se je Jurčič oglašal tudi z dopisi v Slovenskem narodu, ki so označeni s šifro J. Poročal je o vprašanju volitev na Hrvaškem, seznanjal Slovence z vodilnimi osebnostmi hrvaške opozicije, pisal o Slovencih in Hrvatih ter o doktorju Makancu, ki je bil nosilec agitacije za popolno odcepitev Hrvatske od Madžarov.
Sredi Jurčičevega dela v Sisku in širjenja vpliva hrvaške opozicije je prišla iz Maribora žalostna novica, da je umrl Anton Tomšič. Josip Vošnjak, ki je bil eden glavnih pri Narodu, je bil takoj prepričan, da ne more biti Tomšičev naslednik nihče drug kakor Jurčič. Poslal mu je brzojavno povabilo v Sisek, od koder je prišlo Jurčičevo sporočilo, da je pripravljen prevzeti uredništvo Naroda.
Jurčičevo uredništvo Slovenskega naroda
Jurčič je prevzel uredništvo Slovenskega naroda julija leta 1871, ko so časnik tiskali še v Mariboru. Pred odhodom v Sisek sta se s Tomšičem soočala z velikimi prostorskimi in gmotnimi težavami ter političnimi pritiski. Pogosto so oblasti zaradi politične vsebine in kritik oblasti zaplenile izvode časopisa. Poleg tega sta bivala v utesnjenih in razmetanih prostorih uredništva.
V Mariboru si je Jurčič med urednikovanjem vztrajno prizadeval, da bi Slovenski narod tiskali v lastni tiskarni in da bi se preselil v Ljubljano. Samo v tem je videl Jurčič zagotovilo za njegovo nadaljnje izhajanje in razvoj. Zato je priganjal lastnike k ustanovitvi Narodne tiskarne, kar je pomenilo pogoj za preselitev. V določenem času so lastniki z zbranim denarjem kupili tiskarno v Mariboru, ki je bila slovenska in narodna. Delež zbranih sredstev so odšteli za nakup nove tiskarne v Ljubljani.
Leta 1872 so sedež izdajanja končno uspeli prenesti v Ljubljano: sprva v prostore hotela in kavarne Evropa na začetku Gosposvetske ceste. Po nekaj letih so sedež tiskarne preselili na Gledališko stolbo pri Kongresnem trgu in tja se je v isto hišo preselil tudi Josip Jurčič.
6. oktobra 1872 je že izšla prva številka Naroda v Narodni tiskarni v Ljubljani. Položaj Ljubljane kot osrčja slovenske politike in kulture je bil s tem znatno okrepljen, Maribor pa je občutno izgubil na svojem pomenu. S 1. januarjem 1873 je Slovenski narod postal prvi slovenski dnevni časopis.
Jurčič je bil kot urednik tako zaposlen, da je izražal svojim prijateljem iskreno hvaležnost za najdrobnejšo novico. Urejanje časnika je hromilo njegova literarna prizadevanja. Z leposlovnim delom se je ukvarjal od 15. do 17. ure, potem ko je končal v uredništvu.
Jurčičevo urejanje časnika ni moglo uiti političnemu dogajanju. Za Jurčiča je bilo merodajno uveljavljanje narodnega programa. Njegova prva točka je združitev vseh Slovencev. Program je prebujal Slovence k narodni zavesti. Srbe in Hrvate je spodbujal k slogi in jim sporočal:»Porazumite se, složite se, zedinite se!« V avstrijskih notranjih vprašanjih se je zavzemal za federalizem in svobodomiselnost, zavračal germanizacijo in nemškutarstvo. Jurčič se je navduševal za slovanske narode, zlasti Hrvate, Srbe in Črnogorce. Zavzemal se je za svobodo tiska in časnikarstva: odpraviti je potrebno časniški kolek in oglasni davek. Jurčič je trdil, da brez časnika Slovenci prenehamo biti politični dejavnik.
V zadnjih dveh knjigah Zbranih del Josipa Jurčiča je moč najti seznam vseh literarnih in političnih člankov, ki jih je Jurčič objavil v tem časopisu pod različnimi psevdonimi in kraticami: J., J. J., J. J-č., -č, J. J. Osat, Jurij Mlat, Plebejec, -u, -r-, Marko V., J. Jože Kriv, X., Zavojšček, omega, delta (grški črki).