Na obravnavanem območju so gostilne oziroma krčme nedvomno obstajale že pred več stoletji. Mnoge med njimi so bile povezane s furmanstvom in so jih zato imenovali „furmanske gostilne”. Te so stale ob cestah, po katerih so furmani s konji prevažali razne tovore. Ena takih furmanskih gostiln na obravnavanem območju je bila denimo Gostilna Medved v Škofji vasi, katere naslednica obstaja še sedaj. Pred vsako furmansko gostilno je stala lesena rampa, za katero so furmani privezovali svoje konje, potem pa stopili v gostilno, da so si pogasili žejo. Nekatere gostilne kot npr. Vrečkova v Arclinu, so imele tudi lep vrt, kjer so stregli gostom. Največ gostov so gostilne imele ob nedeljah, ko so se ljudje vračali od maše in so se domov gredoč v njih odžejali, nekateri pa tudi kaj pojedli. Seveda so med gosti absolutno prevladovali moški, ker se za ženske v tistem času ni spodobilo, da bi se zadrževale v njih in popivale. Med tednom je bilo gostov precej manj, saj so bili moški zaposleni s kmečkimi opravili in se niso imeli časa zadrževati v gostilnah. Bile pa so tudi izjeme, ko nekateri niso mogli zdržati, da bi jih ne obiskali tudi ob delavnikih, kar je njihove žene upravičeno močno jezilo in so jih pogosto poiskale na njihovem „delovnem mestu” ter jih odvedle domov. Kot vedo povedati nekateri najstarejši Škofjevaščani, je bila za tovrstne tiče najbolj primerna Deželakova (Bekeževa) gostilna ob cesti na Zadobrovo v Škofji vasi, ki je bila nekoliko odmaknjena in so se zato možje v njej pred svojimi ženami počutili varne.
Pred prvo svetovno vojno so bile v Škofji vasi tri gostilne:[1]
- Kožuh-Cankova gostilna pri mostu čez Hudinjo,
- Ložnarjeva gostilna ob cesti v zgornjem delu naselja,
- Samčeva (po domače Barbenova) gostilna na vznožju Bregov pod nekdanjimi, a tedaj že opuščenimi vinogradi.
V obdobju med obema vojnama in med vojno pa se v registru gostinskih obratov na območju Škofje vasi, Šmarjete, Arclina in Zadobrove navajajo naslednje gostilne:[2]
- Cankova gostilna (lastnik Lenart Cank), v Škofji vasi,
- Medvedova gostilna (lastnica Marija Medved) v Škofji vasi,
- Deželakova (nato Bekeževa) gostilna v Škofji vasi,
- Sotoškova gostilna (lastnica Zofija Sotošek) v Šmarjeti,
- Čatrova gostilna (lastnik Franc Čater) v Šmarjeti,
- Janžekovičeva gostilna (lastnica Marija Janžekovič) – bivša Čatrova gostilna v Šmarjeti,
- Vrečkova gostilna (lastnica Helena Vrečko) v Arclinu,
- Kašova gostilna (lastnik Maks Kaš) v Arclinu,
- Marinova gostilna (lastnica Valerija Marin, por. Tratnik, nato Jože Tratnik) v Arclinu,
- Randlova gostilna (lastnik Avgust Randl) v Arclinu,
- Mravljetova gostilna (lastnik Ivan Mravlje) v Zadobrovi.
Po drugi svetovni vojni so nekateri lastniki navedenih gostiln gostilniško obrt sami odložili, nekaterim, kot denimo Maksu Kašu iz Arclina, pa oblast zanjo ni hotela izdati dovoljenja. Ko je leta 1946 pri gospodarskem odseku OLO Celje vložil prošnjo za podelitev dovoljenja za gostinski obrat, mu je ta prošnjo zavrnil.[3] KLO Škofja vas je na svoji seji 24. avgusta 1946 predlagal, naj se Maks Kaš na to odločitev pritoži in obljubil, da ga bo pri tem podprl. To je utemeljeval s tem, »da je na hiši stara koncesija« in »da je obrt že stara, ko drugih v Arclinu še ni bilo in so se torej pozneje ustanavljali gostinski obrati, ter je za vse bila podana krajevna potreba«.[4] Dodatni razlog za to, da je KLO podprl prošnjo Maksa Kaša, pa je bilo to, da je bila »pri njegovi hiši mostna tehtnica, katero bi lahko uporabljala zadruga, oz. država«.[5] Maksu Kašu je bilo nato dovoljenje za opravljanje gostinske obrti izdano še istega leta.[6] Ker je oblast na področju gostinstva poleg zasebnega sektorja želela uveljaviti tudi državnega, je KLO Škofja vas v Škofji vasi ustanovil svojo gostilno.[7] Verjetno je bila v zaplenjenem delu Cankove hiše.
Od vseh nekdanjih večjih in znanih gostiln na obravnavanem območju se je do danes obdržala samo še Medvedova gostilna v Škofji vasi, katere lastnik je Vojko Medved. Z dograditvijo novih modernih prostorov je ta gostilna postala ena največjih in najbolj znanih gostiln na Celjskem. Ima dva večja prostora, od katerih prvi lahko sprejme do 180, drugi pa do 80 gostov. Ostali zasebni gostinski obrati na obravnavanem območju imajo večinoma značaj bifejev, v katerih gostom nudijo večinoma samo kavo in pijačo.
[1] Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, (1849–1941), Celje 1971, str. 432.
[2] ZAC, OLO Celje, Prepisi iz registrov obrti po občinah, gostinstvo.
[3] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik seje KLO Škofja vas z dne 24. 8. 1946
[4] Prav tam.
[5] Prav tam.
[6] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik seje KLO Škofja vas z dne 22. 10. 1946.
[7] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik seje IO KLO Škofja vas z dne 28. 1. 1950.
