Družina Žnidaršič (Artiče)

Izgnani: oče Ivan, mama Neža, hči Milena (1930) in dekla Alojzija Simonišek.

Družina Žnidaršič je imela pred vojno gostilno v Artičah. Bili so premožna družina, ko so prišli v prvo taborišče v Nemčiji, to je bil Liebenau na Brandenburškem, pa se je situacija zelo spremenila. V eni sobi je bilo pet družin, hrana pa je bila zelo slaba. Po nekaj mesecih so bili premeščeni v taborišče Chausseehaus pri Wiesbadnu na Spodnjem Bavarskem in kmalu nato v taborišče Langenzell na Badensko. Tu so jih razporedili na delo in tudi Milena, stara komaj 13 let, je morala na delo v tovarno Ditzel v Bammenthal. Tam so bili nameščeni v barako ob tovarni. Iz tega kraja so se vsako jutro z vlakom odpeljali v tovarno Ditzel v kraj Meckesheim, kjer so izdelovali sveče, kreme za čevlje, pasto za parket, razna olja za vojsko, bakle za bunkerje in podobne izdelke. Hrana je bila zelo slaba in Milena je močno oslabela. Kri ji je tekla iz nosu večkrat na dan. Zasmilila se je Nemkam, s katerimi je delala, in te so jo peljale k zdravniku. Ta ji je dal potrdilo, da ni sposobna dela, ki ga je v tovarni opravljala in tako se je vrnila v taborišče.

Iz Langenzella je bila družina premeščena v taborišče Siessen pri Salgauu. Tam je morala Milena takoj na delo k peku, ki se je pisal Otto Schek, v Salgau. Tja je več deklet hodilo peš, bila je huda zima in Milena je dobila večkrat vnetje ušes. Posledica tega je njena naglušnost.

Novo taborišče, v katerega je bila družina premeščena, je bil Ehingen. Milena je bila poslana na delo v kuhinjo, kamor so hodili na obede člani organizacije Hitlerjugend iz bližnje šole. Milena je na lesenem vozičku, na katerem je bila velika pletena košara, vozila hrano od mesarja, peka in iz trgovine v kuhinjo. Tu je delala vse do konca vojne. Starša sta bila premeščena v še več drugih taborišč in na koncu so se vsi zbrali v taborišču v kraju Dellmensingen pri Ulmu.

Iz taborišča Biberach se je družina vrnila v domovino 10. septembra 1945, v izropano domačo hišo.