»Sebe gledam povsod, seveda! Kdo gleda drugače? Jaz sem rojen na klancu, na klancu siromakov in pečat mi je bil vtisnjen na čelo že ob rojstvu, pečat berača, ki je obsojen na žalostno smrt. Zato, glej, je bilo zastonj vse moje upanje – če bi se dotaknil zlata, bi se izpremenilo v oglje, kakor v tisti pravljici …«
Ivan Cankar, Na klancu