Izdelovanje glasbenih inštrumentov pred letom 1945 v Sloveniji ni bilo prav razvito. S tem so se ukvarjali bolj posamezniki. Leta 1906 je sicer bila poznana ljubljanska delavnica Rudolfa Warbinka, v kateri so izdelovali predvsem klavirje. Izdelovalci harmonik so bili Josip Fleis v Ljubljani, Železnik na Vrhniki in Vaclav Schram v Celju, ki je imel trgovino in delavnico za popravilo glasbenih inštrumentov, kot je napisal dr. Ivan Zobec v reviji Les leta 1956. Lastniki teh obratov so bili Nemci, ki so ob osvoboditvi zapustili našo deželo. Tako je bila z odločbo ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS v Ljubljani leta 1946 ustanovljena Državna tovarna glasbil s sedežem v Mengšu. Temu podjetju se je dodelilo premoženje podjetij Stemberger & Melitzer in Avgust Šušteršič v Mengšu, Warbinek in Fleiss v Ljubljani ter Schramm v Celju. Uprava Tovarne glasbil Mengeš je bila sprva še v Ljubljani, kjer so skrbeli, da se popravi in prenovi hiša v Mengšu.
Po končanih adaptacijskih delih se je uprava Tovarne glasbil Mengeš preselila iz Ljubljane v Mengeš. Podružnice v Ljubljani in v Celju so šle v stečaj, njihovo premoženje pa se je preneslo na Tovarno glasbil Mengeš.
Začeli so obratovati s tremi oddelki: strojno-mizarski, harmonična ter mehanična delavnica, malo pozneje pa še oddelek za brenkala. Zelo dobro je bil opremljen strojno-mizarski oddelek, najslabše pa mehanični oddelek, kjer so imeli v svojih skromnih začetkih le en vrtalni stroj, eno ročno stiskalnico in nekaj orodja. V začetku je imelo podjetje tri uslužbence, 30 delavcev z vključno dvema strokovnjakoma. Delavci so bili izučeni mizarji, ki pa o glasbilarstvu niso vedeli nič. Sprva so dosegli le 20 odstotkov plana, a z vztrajnostjo jim je nekako uspelo izdelati okrog 200 klavirskih harmonik in 1.500 kitar. Uprava se je zavedala, da jim manjkajo stružnica, skobeljni in brusilni stroj, stroj za navijanje strun in rezkalni stroj. Kmalu se je proizvodnja povečala. Povečalo se je tudi število delavcev, saj je bilo proti koncu leta 1947 že 65 delavcev in uslužbencev ter osem učencev. Vendar so bili delavci večinoma nevešči glasbilarstva in so za izdelavo ene kitare potrebovali nad 20 delovnih ur, zato se je kmalu pokazala potreba po strokovnih delavcih, zlasti sta bila potrebna obratovodja in obratni knjigovodja, računovodja, komercialist in sekretar. Zgradili so prizidek h kotlarni in k sušilnici za les. Kmalu so izdelali 17 kitar na dan, harmonični oddelek pa je vsak tretji dan oddal eno harmoniko. Vsako leto so bili rezultati boljši, saj so že leta 1948 izdelali osem tisoč glasbil.
Seveda pa se je podjetje srečevalo z mnogo težavami. Velik del materiala, ki so ga zbrali ob ustanovitvi, je bil že leta 1949 porabljen, skladišča prazna. Nekaj materiala so dobili od domačih mojstrov, nekaj iz uvoza. Domači material velikokrat ni ustrezal potrebam. Posebno so občutili pomanjkanje mehanik glasilk, strun in celuloida, saj se je ta material uvažal, uvoz pa je bil otežen. Zanimiv je podatek, da so na oddelku za brenkala pomanjkanje mehanik rešili tako, da so na kitare namesto mehanik, ki jih imajo kitare, montirali lesene ključe kot na violine. Tako se je v skladišču nabralo veliko takih kitar, namesto harmonik pa le lesene omarice brez glasilk. Kmalu so to težavo rešili s podjetjem Skip na Viču, ki je izdelalo mehanike. Glede glasilk pa je bila težava večja, saj je preteklo veliko časa, preden so bile izdelane prve glasilke v mehanični delavnici, in vloženega veliko truda, preden so bile doma izdelane glasilke uporabne za glasbila. Začeli so izdelovati tudi nova glasbila in s tem ohranili delovna mesta. Izdelovali so tamburaške inštrumente in mandoline.
Leta 1950 je delovni kolektiv prevzel tovarno v lastno upravljanje. Podjetje je bilo takrat v resnih težavah, saj so leto končali z veliko izgubo. Zavedali so se, da je treba material naročati pravočasno in skrbeti za kakovost izdelkov. Položaj se ni veliko spremenil niti v letu 1951, ko so poleg novih vrst inštrumentov (violončelo, nov tip harmonike, činele) začeli izdelovati še pohištvo iz mehkega lesa in galanterijske predmete. Ustanovljen je bil tudi oddelke za violine. Tovarna je tri delavce leto prej poslala na šestmesečni tečaj izdelovanja violin v Beograd, ki ga je vodil priznani strokovnjak Karel Pařík, na Češkem rojen arhitekt, ki je večino svojega življenja preživel v Sarajevu, kjer je zasnoval več kot 70 večjih stavb. V Bosni in Hercegovini ga poznajo tudi kot Karla Paržika. Prva violina je bila v tovarni izdelana leta 1951. Kmalu je šlo podjetju na bolje, saj je odpadla planska distribucija in so lahko svoje izdelke prosto prodajali. Tudi cene izdelkov so se precej dvignile. Izguba iz prejšnjega leta se je tako spremenila v dobiček.
Da bi bil strojni park polno izkoriščen, je uprava leta 1952 povečala proizvodnjo galanterijskega blaga, saj je pri proizvodnji glasbil nastajalo veliko javorjevih odpadkov, ki za glasbila niso bili uporabni, dobro pa se jih je dalo uporabiti za lesno galanterijo. V tem letu so uredili tudi skladišče za hitro vnetljive predmete in kopalnico za delavstvo, začeli pa so tudi študij izdelave ustnih harmonik (orglic). Predsednik upravnega odbora in direktor tovarne sta obiskala velesejem v Frankfurtu na Majni in tovarno Hohner, ki je že takrat izdelovala in še danes izdeluje harmonike in orglice. Zanimala sta se zlasti za izdelavo glasilk, prav tako pa so začeli v Melodiji junija 1953 izdelovati orglice. Prve niso bile kakovostne, a se je kakovost sčasoma izboljševala in povpraševanje po orglicah je naglo naraščalo. Celoletna produkcija orglic je bila 6.863 enostranskih in 37.759 dvostranskih. Zaradi nepravočasne dobave škatlic za orglice, ki jih je dobavljala Kartonažna tovarna v Ljubljani, in zaradi previsokih cen so v Melodiji Mengeš začeli sami izdelovati kovčke za harmonike, škatlice za orglice in etuije za violine. Naraščalo je tudi število zaposlenih na 260. Večinoma so bili to nekvalificirani delavci, ki so se morali delu šele priučiti. Da bi se mlajši delavci (do 20. leta) seznanili z osnovnimi glasbenimi pojmi, so morali obvezno obiskovati glasbeno šolo v Mengšu, ki so jo ustanovili prav zato, da bi vzgojili glasbeno primerno izobražen kader za delo v tovarni glasbil.
