Gostilne imajo svoj izvor v gostoljubju. Brez tega popotniki ne bi preživeli. Torej se je začelo v časih blagovne izmenjave med plemeni in okrepilo z uvedbo denarja in trgovine. Brezplačno gostoljubje je prešlo v plačljivo storitev in iz domačij odprtih vrat so nastale gostilne. Imeli so jih že stari Grki, Egipčani, na območju današnje Slovenije pa je na pojav gostišč vplival rimski imperij.
Najstarejši zapis na naših tleh, ki nakazuje vlogo lačnega in žejnega gosta, je najbrž rimska trditev na oljenki, ki jo hranijo v arheološkem muzeju na Ptuju: »Tukajšnje ljudstvo goji trto in prideluje vina, ki bi bila v ponos rimskim vinogradnikom – hkrati pa je hrana revežev – kruh, redkev in vino.« (vir: Gostilne na Slovenskem, Ljubljana, 1986, str. 14) Tudi Tacit (Gaj Kornelij Tacit, rimski zgodovinar in politik) je v 1. stoletju našega štetja hvalil tukajšnje vino, pa četudi ga je neusmiljeno pripisal barbarskemu ljudstvu.
Vino se je na ozemlju današnje Slovenije pilo že pred prihodom Rimljanov, predhodnice gostišč pa so se pojavile z izgradnjo rimskega cestnega omrežja. T. i. imenovane »tabernae« (kasneje poslovenjene v taverne) so bila trgovine ali stojnice v starem Rimu, namenjene prodaji blaga in storitev, vključno s prodajo kuhane hrane, vina in kruha, ob pomembnih cestah pa so jih postavljali za utrujene, lačne in žejne popotnike. Z rastjo rimskega imperija so rasle tudi taberne, ki so postajale bolj razkošne in so si pridobivale dober ali slab ugled.
Po odhodu rimske oblasti v 5. stoletju so se gostilne po Evropi obdržale, ne le kot počivališča, ampak so postajala neformalna zbirališča skupnosti. Na slovenskih tleh v tem času ni izpričanih podatkov o gostiščih, vse do zgodnjega srednjega veka, ko prenočišča ponudijo samostani. Povpraševanje po t.i. hostlih je naraščalo s priljubljenostjo romanj in potovanj.