Leta 1953 je tovarišica Pogačar Lada v Poročilu o delavskem samoupravljanju v gostinstvu poudarila:
»Nekateri člani naših kolektivov so samoupravljanje zamenjali z anarhijo, ali bolje rečeno s samovoljo … Lahko trdimo, da si samovoljno tolmačijo demokracijo in delavsko upravljanje tisti gostinski delavci, ki jim ni po volji naš gospodarski – socialistični razvoj, in hočejo z uvajanjem anarhije kompromitirati delavsko samoupravljanje.«
Med predlogi je v 4. točki zapisala: »V sodelovanju s sindikalnimi organizacijami je treba dvigniti politično, ideološko in kulturno raven in raven splošne izobrazbe članov naših kolektivov.«
Tovariš Donža Lojze pa je menil:
»Mnogo je bilo kritike tudi na račun takozvane mehke hrbtenice, to je klanjanja »bakšišu«. Ali ni moralno nizkotno in neznosno klanjanje in prekomerna uslužnost in hlinjenje gostu – tujcu. To delajo samo tisti, ki se dovolj ne zavedajo, da so državljani ponosne socialistične države, da so sinovi ponosnega in pogumnega rodu, ki se je otresel okov suženjstva in hlapčevstva in je odvrgel jarem izkoriščanja; to delajo tisti, ki se ne zavedajo, da so Jugoslovani, ki se jim ni treba hlapčevsko klanjati … je pa tudi še precej takih, ki se še niso mogli znebiti stare kapitalistične miselnosti in se otresti starih gostilničarskih navad.«
Ob takem odnosu do gostinstva smo v povojnem obdobju izgubili veliko pristnih gostiln, ki so slovele iz roda v rod in so imele svoj značaj v opremi, jedeh, postrežbi in odnosu do gostov. Veliko jih je posodobilo svoj izgled v brezoblične prostore brez avtentičnega stila in okusa, ponudbo pa so razširili v »svaštarijo«. Nekatere pa so v želji, da bi na videz izgledale tradicionalno, postale živi muzeji kmečke opreme, kot je lucidno menil Janez Bogataj.