Gradnja nemških svetišč na tedaj italijanskih tleh je bila mogoča zaradi dogovora med obem narodoma. Prva dva projekta sta bila Quero in Tolmin, medtem ko je bilo za Feltre dogovorjeno, da se nadaljuje s projektom, ki je bil pripravljen že leta 1933.
Nemško svetišče Quero, ki ga je zasnoval arhitekt Robert Tischler ob pomoči skupine tehnikov in umetnikov med letoma 1935 in 1939, je postavljeno na hribu, kar ustvarja vtis pomembnega obrambnega objekta. Robert Tischler se je odločil za masivno arhitekturno kompozicijo, v notranjosti pa se je poigral s svetlobo in sencami. Do svetišča vodi daljša pot, ki se začenja na dvorišču oskrbnikovega doma. Pot ponazarja odhod vojakov iz svojih domov, skozi sadovnjak in pokošen travnik, in se končuje v neke vrste gradu/katedrali. Arhitektura je predstavljena kot masivna zgradba, ki jo je treba obiti, da najdemo vhod. Gibanje obiskovalca je ključno za dojemanje te arhitekture. Tako kot v srednjem veku je dostop omogočen preko majhnega stopnišča in težkih vrat, ki vodijo v obokan atrij. Zdi se, da se vstopa v srednjeveško katedralo, kamor skozi odprta vrata in ozke špranje v steni prodira le malo svetlobe. Častna dvorana je osvetljena z veliko odprtino v stropu. Na stenah so v mozaiku upodobljeni žalujoči vojaki. Na veliki „oltar” v sredini, na katerem sta dve medeninasti knjigi z imeni padlih, pada svetloba skozi stropno odprtino. Ko nato obiskovalec izstopi na prosto, je pred njim ogromen kamnit jarek, ki mu onemogoča pogled na pokrajino. Po jarku prispe do betonskega bunkerja in se povzpne na razgledišče s pogledom na nekdanje bojišče in pokrajino doline Piave. Ob vračanju se sreča s kamnito figuro, ki drži ščit VDK, po manjšem stopnišču pa se povzpne še do grobišča, ki ga prekriva pokrivno rastlinje.
Mavzolej Quero je bil 25. maja 1939 prizorišče inavguracije spominskega obeležja v spomin na 3.461 padlih nemških vojakov v prvi svetovni vojni, ki so bili do takrat pokopani v sosednjih dolinah, okoli vrhov Grappa, Fontanasecca in Tomba.
