Kulturni delavec in nekdanji partizan Tone Tržan je od konca štiridesetih let pa do svoje smrti leta 1991 živel v Šmarjeti pri Celju.[1] Rodil se je 3. junija 1915 v vasi Večje Brdo pri Dobju v kmečki družini s šestimi otroki, med katerimi je bil prvorojenec. Osnovno šolo je obiskoval v Dobju pri Planini, nato pa je v Celju obiskoval orglarsko , ki jo je leta 1932 tudi uspešno zaključil. Najprej je služboval v cerkvah v Jurkloštru in na Kalobju, nato pa v Dobju v tamkajšnji farni cerkvi. Leta 1934 je dobil službo organista v farni cerkvi na Gomilskem v Savinjski dolini. Gomilsko faro je tedaj vodil prosvetljen duhovnik, ki se je zavedal pomena glasbe za kulturno življenje svoji župljanov in je organista Toneta zato močno podpiral.
V tem času se je začel uveljavljati tudi kot pevovodja in je leta 1938 prevzel vodenje mešanega pevskega zbora v Sv. Petru (Sedanji Šempeter) v Savinjski dolini. Poleg tega mu je uspelo, da je na oder postavil opereto Planinska roža. Po zaključku glasbene šole v Celju se je vpisal na Glasbeno akademijo v Ljubljani in študiral klavir pri prof. Antonu Trostu; njegovi profesorji pa so bili tudi drugi priznani glasbeni ustvarjalci, kot denimo Lucijan Marija Škerjanc, Matija Tomc in Ciril Cvetko. Njegovo glasbeno pot je prekinila vojna. V času aprilske vojne 1941 je padel v nemško ujetništvo in je bil kot ujetnik poslan v Prusijo, od koder se je vrnil šele leta 1943. Po povratku domov je aprila 1944 odšel k partizanom in postal borec Kozjanskega odreda, v katerem je bil zadolžen za vodenje kulturnih prireditev.
Jeseni 1944 ga je znani partizanski skladatelj Radovan Gobec po nalogu štaba IV. operativne cone poslal na Koroško, kjer je prevzel nalogo organizirati kulturne nastope med tamkajšnjimi Slovenci. Tja je odšel s pevskim kvartetom. Po prihodu na Koroško je ustanovil in hkrati vodil več pevskih zborov in z njimi nastopal po odmaknjenih kmečkih vaseh. Ker je bila slovenska pesem pri koroških Slovencih že dolgo prepovedana, so ljudje njihove nastope doživljali z velikim navdušenjem. Ob koncu vojne se je s svojimi pevci udeležil kulturne prireditve, ki so jo v osvobojenem Celovcu skupaj organizirali Britanci in partizani. Doletela ga je posebna čast, da je skupaj s še enim partizanom stal na častni straži ob vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju.
Po koncu vojne se je preselil v Celje, od tod pa po nekaj letih z družino v Šmarjeto pri Celju. Zaposlil se je v Tovarni emajlirane posode, kjer je do upokojitve opravljal službo prodajnega referenta. Ob službi je nadaljeval z delovanjem na kulturno-glasbenem področju. Najprej je jeseni 1945 na pobudo skladatelja Radovana Gobca in prof. S. Sancina prevzel celjski pevski zbor Svoboda, nato pa ženski pevski zbor Tovarne emajlirane posode, ki ga je pridružil pevskemu zboru Svoboda. Vodil je kar tri pevske zbore: ženskega, moškega in mešanega. Ko se je leta 1977 upokojil, je prevzel vodenje pevskega zbora Društva upokojencev Celje, ki ga je vodil do leta 1988, ko ga je bil, zaradi zdravstvenih težav, prisiljen opustiti. Umrl je 11. novembra 1991.
Za hrabrost, ki jo je izkazal kot partizan, in za svoje delovanje na kulturno-glasbenem področju je Tone Tržan prejel številna državna priznanja, kot denimo: medaljo za hrabrost, medaljo za delo, medaljo za zasluge za narod.
[1] Vsi navedeni podatki o Tonetu Tržanu so povzeti iz tipkopisa še neizdane knjige avtorice Marije Plemenitaš z naslovom Knjiga pomembnih ljudi, rojenih v Dobju pri Planini. Tipkopis je avtorju posredovala ga. Nada Tržan Herman.
