V Ligi prvakov 2007/08 so Celjani nastopili v skupini F ter zasedli 2. mesto (vrstni red: 1. Gummersbach GER, 2. Celje PL SLO, 3. Veszprém HUN, 4. Valur Reykjavik ISL), se s tem uvrstili v glavno skupino 4, kjer pa so osvojili zadnje mesto (vrstni red: 1. Barcelona ESP, 2. Svendborg Gudme DEN, 3. Pick Szeged HUN, 4. Celje PL SLO) in izpadli, a se s tem vendarle uvrstili med 16 najboljših ekip v Evropi.
Po porazu v Reykjaviku z 28:29, 11.11.2007, je vodstvo kluba odstavilo Kasima Kamenico in za trenerja postavilo športnega direktorja Slavka Iveziča, ki je I. ekipo vodil do konca sezone 2007/08. Kamenica se še dolgo časa ni sprijaznil z odstavitvijo in blatil klub preko medijev, kar je bilo do takrat edinstveno ravnanje kakšnega trenerja v zgodovini kluba.
Pred začetkom sezone 2008/09, dne 23.5.2008, odstopita v. d. direktor kluba Andrej Šušterič (v klubu 24 let: 1984-2008) in predsednik Tone Turnšek, na tej funkciji 18 let (1990-2008). Nadomestita ju direktor kluba Mijo Zorko (2008-2010) in novi predsednik Boško Šrot, sicer direktor Pivovarne Laško. Po samo enoletnem predsednikovanju ga leta 2009 za dve leti nadomesti Tone Turnšek, ki nato leta 2011 odide v „pokoj” tudi v RK CPL.
Celjski rokometaši v Ligi prvakov 2008/09 dosežejo enak rezultat kot v prejšnji sezoni! Najprej v skupini A zasedejo 2. mesto (vrstni red: 1. Chambery Savoie FRA, 2. Celje PL SLO, 3. Hammarby SWE, 4. Granitas-Karys LTU), se s tem uvrstijo v glavno skupino 2, osvojijo zadnje mesto (vrstni red: 1. Rhein-Neckar Löwen GER, 2. Croatia osiguranje Zagreb CRO, 3. Chambery Savoie FRA, 4. Celje PL SLO) in izpadejo brez ene same zmage, a s tem ponovno ostanejo med 16 najboljših ekip v Evropi.
Povratnik Tone Tiselj, eden najboljših slovenskih trenerjev rokometa, kljub obetavni ekipi s trinajstimi aktualnimi ali bivšimi reprezentanti raznih držav, doseže v vseh letih osamosvojitve do sedaj najslabši rezultat I. ekipe – 4. mesto v državnem prvenstvu (stran 73) in še 2. mesto v pokalu. Zato klubsko vodstvo s podporo Pivovarne Laško in njeno izdatno finančno injekcijo močno okrepi ekipo – v Celje se pred začetkom nove sezone 2009/10 vrnejo Aleš Pajovič, Uroš Zorman in Renato Vugrinec, pomembna okrepitev pa je tudi vratar Richard Štochl, reprezentant Slovaške. Iz Celja odidejo: Peskov, L. Ščurek, Terzić, Sulić, Rezniček, Špiler, Vodišek, Gregorc, A. Čudič in Furlan.
Na svetovnem mladinskem prvenstvu v Egiptu, avgusta 2009, so Slovenci osvojili bronasto medaljo.
Po 13. kolu MIK 1. Lige, 9.12.2009, je brez poraza s trenerskega mesta odstopil Tone Tiselj. Zamenjal ga je evropsko priznani Zvonimir Serdarušić, ki je nekaj pred tem prevzel vodenje slovenske moške reprezentance. Oba sta Celjane pripeljala do nove dvojne krone!
Zaradi dotedanjih rezultatov v Ligi prvakov, Celjani prejmejo vabilo EHF za kvalifikacijski turnir v španskem Leónu, kjer pa zasedejo 3. mesto. Tekmovanje nadaljujejo v EHF-pokalu in izpadejo v 1/4-finalu proti kasnejšemu zmagovalcu SG Flensburg-Handewitt (GER).
Slovenski mladinci leto po SP osvojijo tudi bronasto medaljo na EP 2010 na Slovaškem.
Celjani se še okrepijo z nekaterimi odličnimi igralci in reprezentanti: Mirko Alilović, Momir Rnić, Carlos Prieto, Nejc Poklar, Petar Metličić in povratnik Luka Žvižej. Po nekaj slabih igrah v državnem prvenstvu pa po 8. krogu odstopi trener Zvonimir Serdarušić, potem ko, 6.11.2010, ekipa doživi boleč poraz v Škofji Loki (27:30). Zamenja ga dosedanji večkratni trener in legenda celjskega rokometa Miro Požun, ki ekipo vodi do konca sezone. V klubu znižajo plače igralcem, na kar pa nekateri ne pristanejo in odidejo – Uroš Zorman, Renato Vugrinec, Aleš Pajovič, Dragan Gajič in Miladin Kozlina. Rezultat takšnih ukrepov in razmer v klubu je ponovitev enako slabega rezultata, kot v sezoni 2008/09.
V prenovljeni Ligi prvakov 2010/11 celjski rokometaši nastopijo v skupini A in zasedejo predzadnje, 5. mesto ter izpadejo iz nadaljnjega tekmovanja (vrstni red: 1. THW Kiel GER, 2. Rhein-Neckar Löwen GER, 3. Barcelona ESP, 4. Chambery Savoie FRA, 5. Celje PL SLO, 6. Vive Targi Kielce POL).
Leta 2010, Edvard Kokšarov, legenda celjskega kluba in njegov najbolj trofejni igralec, ni sprejel trenerske ponudbe vodstva kluba in se je po koncu sezone preselil v Rusijo h Čehovskim medvedom. V Celju je preživel 11 sezon (1999-2010), v katerih je nastopil na 416 tekmah in dosegel 2.087 zadetkov, kar ga uvršča na 1. mesto strelcev na vseh celjskih tekmah v letih 1991-2016. S Celjani je leta 2004 osvojil naslov evropskih klubskih prvakov in bil dvakrat športnik Celja (2004 in 2005) ter odigral 192 tekem za reprezentanco Rusije.
Celjani nastopijo v EHF-Pokalu pokalnih zmagovalcev in v 1/2-finalu izpadejo z nemškim Gummersbachom, kasnejšim zmagovalcem pokala, zaradi manj danih golov v gosteh.
