Potem ko se je leta 1978 zaposlil kot kustos v Belokranjskem muzeju v Metliki, je bil od leta 1981 pa vse do upokojitve leta 1996 tudi njegov ravnatelj. Leta 1981 so pod njegovim vodenjem v gradu odprli Ganglovo razstavišče za občasne razstave, uredili so vhodni grajski stolp in grajsko dvorišče, stalno razstavo pa so leta 1991 z vinogradniško zbirko razširili še v grajsko klet. Pripravil je več razstav, prenovil oddelek novejše zgodovine, rešil propadanja več pomembnejših arhivov in napisal večje število strokovnih prispevkov.
Tudi kot muzealec se je nemalokrat naslanjal na temeljna geografska spoznanja, ki so mu služila kot osnovna izhodišča za predstavitve najrazličnejših kulturnozgodovinskih in gospodarsko socialnih dogajanj. S tega področja je predstavil Partizanska letališča in spuščališča v Beli krajini, Sto let črnomaljskega gasilskega društva, napisal pa je tudi Vodnik po belokranjski partizanski poti. Po upokojitvi, ko se je rešil službenih dolžnosti in obveznosti, je dobila njegova publicistična dejavnost nov zagon. Razbremenjen je lahko sedaj večino svojega časa namenil zbiranju in urejanju gradiva za objave strokovnih in kroniško preglednih del. Sodeloval je pri predstavitvi metliškega rojaka, književnika, prosvetnega delavca in urednika Engelberta Gangla (1873–1950). Napisal je knjižico 50 let Lovske družine Metlika. Njegovo najpomembnejše in najobsežnejše delo je Kronika mesta Metlike, ki je izšla v dveh knjigah: prvi del obsega obdobje od 12. stoletja do leta 1941, drugi del pa od leta 1941 do 26. junija 1991, ko je bila razglašena samostojna Slovenija. V prvem delu je med drugim zapisal: »Mnogo je zapisov tudi o malih ljudeh v mestu, ki res niso imeli priložnosti, da bi odločali o življenju v mestu, bili pa so dolžni plačevati davke, tudi davek v krvi. Toda tudi ti mali ljudje z vsemi svojimi težavami in s trpljenjem so sestavni del metliške zgodovine, in zato nisem mogel mimo njih.« Svoj prostor so dobili v njegovi zadnji knjigi Metličani, v kateri je želel prikazati zgodovino Metlike in Metličanov na hudomušen način. Dogodki in osebe niso izmišljeni, vendar ne gre za kakšno resno zgodovinsko delo, ampak za zapise na podlagi ustnega izročila, pa tudi osebnih doživetij. Knjigi, ki sta jo posthumno pripravila njegova sinova Matjaž in Toni, izdala pa jo je Mestna skupnost Metlika, naj bi sledilo še nekaj nadaljevanj, saj je avtor zapustil še precej gradiva, ki kar kliče po objavi.
VIRI:
Natek, Milan. „Zvonko Rus – sedemdesetletnik.” Geografski vestnik, letnik 75, št. 2 (2003) str. 132-133. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-19ZZGKPF/f6bf1173-5cc3-4b14-b2bb-a6d527137d2a/PDF
Ustni vir: Matjaž Rus, sin
