Družino Dobrotinšek z Dobrotina nad Vojnikom je med nemško okupacijo doletela nadvse tragična usoda, kakršno si je komaj mogoče predstavljati, saj je življenje izgubilo kar šest njenih članov, tako da sta vojno preživeli samo dve sestri.[1]
[1] Podatki o tragediji družine Dobrotinšek z Dobrotina nad Vojnikom so povzeti iz knjige Lojzeta Seliča Zgodovinska kronika Dobrotina, Celje, 2012.
Tragedijo te družine je mogoče uvrstiti med največje družinske tragedije, kar se jih je med vojno zgodilo na Slovenskem. Do nemške okupacije leta 1941, ki je bila za Dobrotinškovo družino tako usodna, je njihov rod na kmetiji na Dobrotinu, po katerem je dobil svoj priimek, gospodaril že več sto let. V obdobju med obema vojnama sta na njej gospodarila Jurij in njegova žena Helena, roj. Sitar, ki je izhajala iz vasi Gabrovec pri Dramljah. Od njune poroke leta 1912 pa do leta 1925 se jima je v zakonu rodilo kar osem otrok: Martin (Tinči), Alojz (Lojzi), Marija (Mimica), Jernej (Nejči), Helena (Lenka), Vinko (umrl kmalu po porodu) in Jožefa (Zefka). Poleg šestih njunih otrok so bili pri hiši še deklica Minka, ki je ostala brez matere, in štirje otroci Jurijeve pokojne sestre Zefe, ki jih je oče zapustil. Jurij in Helena sta vsem enajstim otrokom omogočila, da so prišli do poklica in se postavili na svoje noge.
Leta 1938 je Dobrotinškove prizadejala huda izguba, saj je umrl oče Jurij in ja vsa skrb za posestvo in za tako številno družino padala na vdovo Heleno. Vendar se je ta izkazala kot sposobna gospodarica, tako da je kmetija kljub izgubi gospodarja ostala trdna in je življenje na njej še naprej teklo po ustaljenih tirnicah. Z nemško okupacijo pa so se nad Dobrotinškovo družino kmalu zgrnili temni oblaki. Ker so bili Dobrotinškovi zavedna slovenska družina, jih je okupacija močno prizadela. Fante je prizadelo že to, da so nemške okupacijske oblasti prepovedale na javnih mestih prepevati slovenske pesmi in da so ukinile društvi Vzajemnost v Vojniku in Škofji vasi, v okviru katerih so se kulturno udejstvovali. Močno jih je jezilo tudi to, da so se morali udeleževati vaj polvojaške formacije Vermanšaft, ki je delovala v okviru Štajerske domovinske zveze.
Vse to je privedlo do tega, da so se že leta 1941 vključili v odpor proti okupatorju, ki ga je organiziral odbor Osvobodilne fronte (OF) za območje občin Vojnik in Škofja vas. Iz podatkov o sestanku članov odbora OF, ki je 22. junija 1941 potekal v Oljčkovi (Vrečkovi) hiši v Arclinu (vodil ga je Peter Stante–Skala), je razvidno, da je bil na njem prisoten tudi Martin (Tine) Dobrotinšek, ki so ga zadolžili za območje Dobrotina in Pristave. S partizani so se Dobrotinškovi prvič srečali 29. oktobra 1941, ko se je pri njih ustavil Prvi Štajerski bataljon na svojem pohodu v Posavje proti Brežicam, da bi tam preprečil množične izgone slovenskih družin. Bataljon se je pri njih zadrževal dva dni. Na srečo za to ni zvedel kakšen nemški ovaduh, ki bi jih lahko izdal. Toda že dobrega pol leta kasneje je Dobrotinškova družina doživela hud udarec. Poleti 1942 sta namreč v roke Gestapa padla dva partizanska aktivista (brata), ki sta se večkrat oglasila tudi pri njih.
Ko pri zasliševanju nista več mogla vzdržati okrutnega mučenja, sta spregovorila in med drugim tudi povedala, da Dobrotinškovi fantje sodelujejo z Osvobodilno fronto in da se je 29. oktobra 1941 pri njih ustavil partizanski Prvi Štajerski bataljon, kar je bilo za Dobrotinškove fante usodno. Sedmega julija 1942 ob treh zjutraj so orožniki in policisti obkolili njihovo hišo in aretirali Alojza in Jerneja ter ju odpeljali v celjski Stari pisker. Aretirali bi tudi brata Jurija, vendar je bil ta takrat v Zrečah, kjer je bil v službi pri veletrgovcu Vidmarju. Ko je odšel zanj v Poljčane nabavljat blago, je bila o tem obveščena tamkajšnja orožniška postaja in so ga žandarji aretirali v trgovini. Tudi njega so poslali v celjski gestapovski zapor Stari pisker, kjer sta že bila zaprta brata Alojz in Jernej. Prav tako se je v gestapovskem zaporu znašel tudi Martin, ki so ga 7. julija 1942 aretirali na Teharjah, kjer je takrat živel.
Martin, Lojze in Jernej so bili „obsojeni” na ustrelitev, ki je bila izvršena 30. julija 1942 na dvorišču nekdanjih sodnih zaporov v Celju. Juriju so prizanesli in ga izpustili, ker so imeli podatke, da ga tisto noč, ko se je 29. oktobra 1941 na njihovi domačiji ustavil Prvi Štajerski bataljon, ni bilo doma. Poslali so ga na grad Borl, od tam pa najprej v koncentracijsko taborišče Mauthausen in nato v Auschwitz, od koder pa se je leta 1944 vrnil. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bodo Nemci zaprli tudi mater in njene tri hčere.
To se je zgodilo na ponedeljek, 3. avgusta 1942. Potem, ko so hišo zaplombirali, so jih odvedli do kamiona in jih odpeljali v Celje v poslopje Okoliške šole, kjer so že bile zaprte številne slovenske družine. Tam so doživele presunljive prizore, ko so gestapovci materam jemali otroke, ki so jih nato poslali v Nemčijo v otroška taborišča. Skupaj z njimi so poslali tudi Jožefo, ker še ni dopolnila 18 let. Njo so poslali v otroško taborišče v gradu Saltenburg blizu mesta Titling v Nemčiji. Mamo Heleno ter hčeri Marijo in Heleno pa so odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je zaradi tifusa najprej (30. oktobra 1942) umrla Marija, nato pa (15. novembra 1942) še njena mati. Jožefa in njena sestra Helena sta preživeli in dočakali konec vojne ter se vrnili v domovino in na svoj dom. Ob vrnitvi domov sta zvedeli, da sta izgubili tudi brata Jurija, ki je padel kot partizan, in s trpkostjo spoznali, da sta od nekoč velike in srečne družine preživeli le še oni dve
S povratkom domov pa se njune težave niso končale. Domačija je bila popolnoma izropana in brez živine. Tako imenovana ljudska (komunistična) oblast je njihovo domačijo, ki so jo nemške okupacijske oblasti avgusta 1942 zaplenile, dodelila neki družini, ki ju ob njunem povratku ni nič kaj prijazno sprejela. Zlasti neprijazen je bil do njiju mož, ki je upal, da se nobena od Dobrotinškovih ne bo vrnila iz taborišča in bo njihova kmetija ostala njemu. Ko sta Helena in Jožefa končno le zagospodarili na svoji kmetiji, pa od strani oblasti nista dobili skoraj nikakršne pomoči. Ker so bili Dobrotinškovi vključeni v narodnoosvobodilno gibanje in so za svobodo dali kar šest žrtev, so komunisti hoteli to izkoristiti in so njihovi aktivisti nanju pritiskali, naj stopita v komunistično partijo oziroma Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ), kar pa sta obe odločno zavrnili. S tem se komunistični oblasti seveda nista prikupili in je z njima ravnala enako brez milosti, kot je ravnala z drugimi kmeti.
Kljub vsemu, kar je Dobrotinškova družina pretrpela med vojno, in kljub temu, da sta bili za delo na kmetiji sami, so jima predpisovali visoko obvezno oddajo pridelkov, ki je nista zmogli. Tudi plačevanja davkov nista zmogli. Oblast tega ni upoštevala in je nad njiju poslala rubežnike. S pridnostjo in s pomočjo nekaterih dobrih ljudi sta si postopoma le opomogli, vendar sta morali še naprej živeti nadvse skromno. Ker sta poznali samo trdo delo, na to, da bi si poiskali zakonskega partnerja, dolgo niti pomislili nista. Ko je že kazalo, da bosta ostali sami in da bo Dobrotinškov rod izumrl, pa sta se leta 1954 obe poročili, najprej se je poročila Helena, le nekaj tednov za njo pa še Jožefa. Medtem ko je Jožefa ostala na domačiji, pa se je Helena preselila v Šentjur, kjer sta si z možem kupila hišo. Kljub vsemu, kar je morala v svojem življenju prestati, je Jožefa dočakala častitljiva leta in jesen svojega življenja še vedno čila in dobrega spomina preživlja skupaj s hčerko Lenko in njenim možem ter vnuki in pravnuki.
S tem bi zgodbo o tragični usodi družine Dobrotinšek z Dobrotina nad Vojnikom lahko zaključili, vendar bi ne bilo prav, če bi ne omenili krivice, ki se je Dobrotinškovim zgodila po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi Slovenije. Takrat so na predlog Komisije za preimenovanja pri Skupščini občine Celje osnovno šolo v Vojniku, ki se je od leta 1975 imenovala po bratih Dobrotinšek, preimenovali nazaj v Osnovno šolo Vojnik. Razloge za to, da so iz njenega imena brate Dobrotinšek črtali, gre verjetno pripisati temu, da so jih povezovali s komunizmom, ker so sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju, kar pa predstavlja popoln nesmisel in hudo žalitev za potomce družine Dobrotinšek. Bratje Dobrotinšek namreč niso bili nikoli komunisti in s komunistično revolucijo niso imeli ničesar opraviti, res pa je, da so jih komunisti po vojni zlorabljali za svoje namene. Svojih življenj niso žrtvovali za komunizem, marveč za svobodo slovenskega naroda, zato bi bilo prav, da bi občina Vojnik to hudo krivico, ki je bila prizadejana spominu nanje, popravila in šoli vrnila prejšnje ime. Še vedno pa po bratih Dobrotinških nosi ime Kulturno društvo v Škofji vasi, saj so Dobrotinškovi fantje pred vojno aktivno sodelovali pri številnih kulturnih prireditvah, ki jih je v sodelovanju z Vojničani pripravljalo društvo Vzajemnost Škofja vas. In prav je tako!