Slovesno odprtje letovišča in gostilne Grič sega v leto 1907. V nedeljo, 14. julija, je bila organizirana velika veselica s koncertom vojaške godbe pešpolka št. 96 iz Karlovca. Plesu in petju je sledil ognjemet. Na odprtju, ki se je začelo v popoldanskem času, je bilo poskrbljeno tudi za prihod in pogostitev gostov. Železni most, ki je leta 1906 povezal Štajersko in Kranjsko, je omogočil, da so Brežičani in tudi obiskovalci od drugod lažje prihajali na Grič. Gostom je bilo na voljo nekaj tujskih sob, kopališče je imelo eno večjo in dve manjši slačilnici.
»Začetek ob 4. uri popoldne. Vstopnina 40 vin. Toči se izborno bizeljsko vino in sveže delniško vino. proti Zagrebu vozi ob 10.50 zvečer mešanec in proti Zidanem Mostu ob 11.27 ponoči osebni vlak. Vozovi h kolodvoru so preskrbljeni. Samoborski Sokol vrne lanski obisk. Iz Zagreba se je oglasilo več društev, pride tudi pevsko društvo „Omladina”. Na mnogobrojno udeležbo vabi uljudno Slavnostni odbor.« (Posavska straža, 14. 7. 1907)
V začetku 20. stoletja so imele gostilne goste porazdeljene tudi po političnem prepričanju. V gostilno na Griču, ki je bila zgrajena na pobudo slovenske posojilnice, so tako kot v Narodni dom, zahajali predvsem Slovenci. Zaradi narodno zavedne usmeritve so mu rekli tudi slovenski Grič. (Počkar, 2005, str. 96)
Posojilnica je v začetku odprtja v različnih časopisih vabila k obisku letovišča Grič in njegove okolice. V svojih oglasih so izpostavljali izvrstno kuhinjo, sveže pivo in najboljše bizeljsko vino ter možnost plavanja in veslanja v kopališču čez cesto.
Na spletni strani Posavskega muzeja Brežice preberemo:
»Gostilna Grič je imela štiri sobe za goste in tri gostilniške sobe, v katerih so stregli hrano in pijačo. Gostje pa so radi posedali tudi pred gostilno in na veliki verandi, kjer so na steni lahko prebirali verz »Bodi zdrava domovina, mili moj slovenski kraj« iz pesmi Domovina, ki jo je napisal dr. Radoslav Razlag, ki je imel svoje posestvo na Čatežu, uglasbil pa Benjamin Ipavec.«
V političnem listu za slovenski narod z naslovom Slovenec (1907) so o novem slovenskem hotelu zapisali: »Grič leži tik ob Krki in Savi; loči ga samo nov impozanten železen most, 524 metrov dolg, od Brežic. Brežice imajo najugodnejšo zvezo z Gradcem, Ljubljano in Zagrebom: omnibus in drugi vozovi skrbe za osebni promet med kolodvorom, brežiškim Narodnim domom in Gričem. Cene sob, stanovanj, jedil, pijač, kopališč in druge postrežbe so jako nizke.«
V Narodnem listu leta 1908 preberemo: »Hotel Grič ima mnogo najukusneje in najmoderneje urejenih svetlih in visokih sob, dobro gostilno, izvrstno kuhinjo in toči sveže pivo in najboljšega Bizeljanca. Obširni senčnati vrt in veranda razveseljujeta vsakogar.«
O novem slovenskem hotelu so pisali številni časopisi. V političnem listu Slovenec je izšel obsežen članek, ki opeva naravne lepote okolja, v katerem se ta nahaja: »Zlasti oni, ki iščejo po trudapolnem napornem delu odpočitka, najdejo na tem do sedaj še premalo poznatem divnem koščku slovenske zemlje duševni in telesni mir po zelenih mehkih tratah na sprehodih v senčnatem duhtečem smrekovju, ob holmcih s preširnim razgledom, v zdravem čistem zraku brez prahu, brez mestnega šumi. Tu se lahko odpočijejo ob tihih valovih bistre Save … Večerno zahajajoče sonce z vsemi svojimi krasotami razliva razkošno ves svoj svit po teh vodah in planjavah: nebroj naravnih barv podaje celi pokrajini posebni nepopisni čar … Iz skalnato orobljenih vrelcev žubori hladna kristalno čista voda, ki slovi po celi okolici kot najbolja.« (Slovenec, 6. 7. 1907)
Da je bil Grič res kraj, kjer je bilo v poletnih dneh vedno prijetno in zabavno, hrana, pijača in čista voda pa so privabljali obiskovalce od blizu in daleč, kaže naslednji zapis: »V nedeljo, dne 4. t. m. napravili so železnični uradniki in delavci iz Zagreba in Siska izlet v Brežice. Nad 2000 ljudi pripeljalo se je že predpoldne v Brežice, imeli so s seboj lastno godbo in svoj pevski zbor. Ljudska veselica se je vršila popoldne na Griču pri Čatežu ob velikanski udeležbi in ne le izletnikov samih, ampak tudi domačih gostov iz Brežic, iz Krškega, Rajhenburga itd. Zabava se je vršila v najlepšem redu.« (Posavska straža, 11. 8. 1907)