Dolenjska, in z njo Trška gora, ni le »dežela mehke romantike z neštevilnimi cerkvicami in gradovi, z vinskimi goricami in zidanicami, z grički in dolinami, koder živi dobro ljudstvo lahko, brezskrbno življenje, pije cviček in prepeva, hodi po božjih poteh in lovi polhe«, kot je zapisal Prežihov Voranc v potopisnih črticah »Od Mokronoga do Pijane gore« in tako med prvimi slovenskimi pisatelji podal pravo podobo socialnega vprašanja vinorodnih krajev Dolenjske pred drugo svetovno vojno.
Poleg značilnih trškogorskih meščanskih zidanic, hiš in vil ter vinogradniških posestev je imela Trška gora v preteklosti tudi manj idilično podobo. Naseljevanje v vinskih goricah je pomemben socialno zgodovinski pojav v dolenjskem vinogradniškem območju, ki je vtisnil svoj pečat tudi razvoju dolenjske naselbine in stavbni podobi objektov v dolenjskih vinskih goricah. Zlasti od 15. stoletja dalje, ko so gospodarske razmere povzročile nastanek novih slojev podeželskega prebivalstva, ki si je postavljalo svoje domove izven starih kmetijskih domačij, zlasti v obliki kajžarstva in gostaštva, so si ljudje skušali ustvariti eksistenco na t. i. vinogorsko-pravnih zemljiščih. Tak naseljenec si je kupil vinograd, na katerem je že stal objekt (praviloma hram), ki ga je bilo možno z razmeroma majhnimi stroški preurediti v bivališče.
Tako je potekalo življenje revnejših slojev dolenjskega prebivalstva tudi na Trški gori. Nerodovitna ilovica, suha in grudasta, ni mogla nahraniti veliko lačnih ust v majhni hiši, a bili so na svojem, kot se reče še danes. Preživljali so se z nedonosnim drobnim poljedelstvom in živinorejo, predvsem pa z dninarstvom pri lastnikih vinogradov, ki so bili v večini nastanjeni precej daleč od goric in jim je prišlo prav, da so imeli v bližini gorice delovno silo.
Danes je Trška gora zelo poseljena in gosto posejana ne le z vikendi, temveč (zopet) tudi s stanovanjskimi hišami. V trendu preseljevanja ljudi iz večjih mestnih središč na njihovo obrobje, v ne preveč oddaljeno naravo, je postala zanimiva lokacija za številne meščane, ki iščejo miren, a še vedno lahko dostopen bivalni prostor.
VIRI IN LITERATURA:
Vilfan, Sergij. Od vinskega hrama do bajte. Slovenski etnograf letn. 5 (1952) str. 107-142.