Spomini na šolanje v Škocjanu.
Vlasta Gorup o osnovni šoli v Škocjanu pri Divači
„26. junija 1962 sem zaključila prvi razred v osnovi šoli Škocjan pri Divači. Šolsko leto 1961/62 je bilo zadnje leto šolanja učencev v tej šoli. V prvem razredu nas je bilo vpisanih samo šest učencev, v drugem pa štirje učenci iz vasi Matavun, Brežec in Dan. Manjše število otrok je verjetno botrovalo odločitvi, da se vrata osnovne šole v Škocjanu zaprejo in otroci nadaljujemo šolanje v osnovni šoli Divača.
Letos tako mineva 60 let, ko so se zaprla vrata šole, zato sem ob tej priliki želela obuditi spomine na šolanje v Škocjanu. Na medmrežju sem zasledila fotografijo, ki jo je jeseni 1961. leta posnela Marija Sonnoli roj. Naglos, vnukinja učitelja Albina Štreklja. Dobila sem idejo o pripravi manjše razstave starih fotografij povezanih z našo šolo. Ker sem tudi sama našla nekaj starih dokumentov in fotografij, sem pričela z obiski in intervjuji bivših šolarjev. Žal se je ob popravljanju starih hiš in selitvah precej starih dokumentov in zvezkov zavrglo in uničilo. Kljub temu pa mi je uspelo zbrati več resnično arhivskih listin in fotografij, kot sem pričakovala. Najstarejše spričevalo je datirano leta 1882, najstarejša fotografija pa leta 1914.
Opravila sem več kot 15 razgovorov z bivšimi učenci ali njihovi živečimi potomci. Najstarejša še živeča šolarka iz škocjanske šole je Dora Valečič Očerinova iz Dan (roj. 1923), najmlajši pa smo letnik 1955.
Starejši pričevalci, ki so rojeni med obema vojnama, se bolj spominjajo pomanjkanja in težav pri učenju v italijanskem jeziku. Kljub težkim časom je nekaterim uspelo nadaljevati šolanje na srednji šoli in fakulteti ter opravljati odgovorne naloge v svojem poklicu. Nekateri pa imajo vseeno lepe spomine na šolanje in mladostno razigranost. Največkrat so se spominjali nagajivih dogodivščin. Nekoliko »mlajši» pričevalci, rojeni med 2. sv. vojno in po njej so še občutili materialno pomanjkanje, a so bili vseeno otroško razpoloženi in ničkolikokrat kakšno ušpičili, za kar so bili kaznovani in si nakopali tudi jezo kakšnega okoliškega kmeta. So se pa lahko veselili učenja v svojem maternem jeziku.”
