Tako kot se je zapirala zavesa na gledališkem odru po predstavah v katerih si igral, tako se je za vedno zaprla zavesa za tvojim življenjem. Ostal si na odru tam nekje drugje, kamor si odšel v teh dneh. Naj ti bo na tem odru tam nekje lepo, tako kot je bilo nam lepo živeti, ustvarjati, se družiti, prijateljevati s teboj, ko si še bil na tej strani zavese, ki ločuje življenje in smrt.
Vedeli smo, da se ta zavesa zapira. Vendar je ni bilo mogoče ustaviti. Pa kako radi bi jo. Saj si bil tako naš, toliko lepega prijateljstva si znal nuditi, s svojim humorjem si razvedril vsakogar v družbi in ta talent za humor si znal prenesti tudi na gledališke deske šmarskega kulturnega doma. Vloge, ki ostajajo nepozabne. Bil si ljubljenec občinstva. Samo postavil si se na oder, ali nemo šel preko njega, je bilo dovolj za smeh in aplavz v dvorani. Nepozabna druženja, vaje za predstave, gledališki večeri …toliko lepih, prijaznih in plemenitih spominov si pustil med nami tvojimi prijatelji, soigralci in domačimi. Pa zvoki bobnov, ki si jih igral v ansamblu “Jelše” konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, odzvanjajo kot spomin na neki čas, ki je že daleč za nami. S tabo je odšel del tistega žlahtnega Šmarja, ki se ga ne da nadomestiti.
Hvala ti, dragi prijatelj Jože v imenu vseh, ki nam je bilo dano biti v tvoji družbi, hvala v imenu vseh, ki smo ustvarjali šmarsko gledališče.
Prispeval: Jožef Čakš
