Konec leta 2021 je pri celjski založni Grafika Gracer izšel v domoznanski kontekst vpet pesniški prvenec z naslovom „Zakaj se je polje v belo odelo” avtorice Jožice Koren z Lindeka pri Frankolovem.
Jožica Koren je dobršen del svojega življenja namreč preživela na Kozjanskem, kraj Križan vrh, njen rojstni kraj, je eden od zaselkov vasi Bistrica ob Sotli, ki leži tik ob meji s Hrvaško. Zadnja leta pa je našla dom na Lindeku, kjer piše svoje pesmi. Kot navaja v uvodnem delu knjige, jo je k pisanju vzpodbudil partner Matija Založnik, ljubiteljski zgodovinar, avtor obsežnih zgodovinskih knjig: „Frankolovo skozi stoletja”, Življenje ob Tesnici” in „Iskriva Iskrača”.
Lindek je svojevrsten kraj, razdrobljen po obrobju Pohorja. Pohorje, domači gori, 1091m visoka Stenica in nekoliko nižja Kislica sta navdih za številne pesmi pesnice Jožice Koren. Premnogi verzi njenih pesmi so nastali prav na njunih strmih poteh in brezpotjih.
Jožica je začela pisati že precej let pred izidom pesniškega prvenca. A kot večkrat sama poudari, svojih pesmi in proznih del ni shranjevala vse dokler ni njen življenjski sopotnik Matija Založnik v njenih pesmih zaslutil sposobnost in veličino bogatega izražanja v verzih, ki so blizu preprostim ljudem, jo spodbujal z besedami: „Piši, le piši in shranjuj vse kar napišeš,” šele takrat se ji je zazdelo, da bi morda nekoč svoja skrita čustva in dojemanja sveta predstavila ljudem.
Knjiga „Zakaj se je polje v belo odelo”, ki v naslovu predstavlja ajdovo polje, je razdeljena na več domoznanskih tematskih sklopov. Naslov je izvzet iz pesmi Ajda, ajdovo polje pa je tudi ponazorjeno na zadnji platnici knjige. Fotografija na naslovnici, je spretno ujet trenutek v fotografski objektiv Matije Založnika, ki bralca popelje v prvi sklop, posvečen materi in življenju v rodnem Križan vrhu. Pesmi v tem delu prikazujejo življenje v rosnih letih avtorice, vezane na spomine na mamo in na težko življenje malega hribovskega kmeta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, na delo in običaje, kot so koline in trgatev, gledano skozi njene otroške oči. Tu tudi čustveno opisuje praznike kot sta božič in velika noč, kot jih je doživljala v svojem otroštvu.
Tu so tudi pesmi, v katerih opeva domačo vas Križan vrh, bližnji grad Kunšperk, katerega razvaline še vedno vztrajajo na hribu nad istoimensko vasjo, Svete gore, ki že leta privabljajo domače vernike kot tudi romarje od daleč, vse iz daljne Prlekije. V tem delu nam avtorica v pesmi „Na fürežof den” predstavi tudi domačo narečno besedo, značilno za rodno Obsotelje.
In kot je avtorico vodila življenjska pot, so pesmi v naslednjem sklopu posvečene Solčavi. Solčava, vasica stisnjena med mogočne Kamniško-Savinjske Alpe skriva bogato kulturno in naravno bogastvo. Njene prelepe gore in ljudje, ki žive življenje odmaknjeno od skomercializiranosti velikih mest, so bili bogat navdih za njene pesmi. Solčava, njene naravne znamenitosti in ljudje, kakor sta bila nekoč Fida in Robanov Joža, svojevrstna in posebna Jaka in Banči, bogatijo s svojimi zgodbami pesmi v tem sklopu.
Nadalje Jožica Koren slikovito opisuje in nas s svojimi rimami popelje po svojih poteh širom Slovenije in tudi čez mejo. V pesmi „Čez Vršič do Soče” bralca vodi iz Kranjske gore čez Vršič, kjer nas s kamnitim pogledom spremlja Ajdovska deklica, do serpentine, kjer se brezčasni Kugy ozira gor na Jalovec, pa tja dol v dolino Trente, k izviru smaragdne lepotice. Soča je s svojo divjo neukrotljivo lepoto navdih marsikateri pesniški duši, ki spremlja njen tok do „zelenih ravnic, kjer Soča bes svoj umiri.” Nadalje nas avtorica v svojih pesmih vodi na Avstrijsko Koroško, v Železno Kaplo, kamor je v minulem stoletju želja po lepšem življenju speljala marsikaterega mladega fanta iz obmejnih krajev. V tem sklopu so tudi pesmi kot so „Slovenija” in „Triglavska”, napisane v čast domovini, njenim lepotam in ljudem.
Zadnji, najobsežnejši del pa je posvečen zadnjemu delu njenega življenja, življenja v dolini Lindek, kjer skozi okno kuhinje občuduje ruševine starodavnega gradu Lindek, prvotnega domovanja vitezov Lindeških, ki so si kasneje svoj dom zgradili ob sotočju Hudinje in Tesnice, ga poimenovali Dvorec Tabor-Weichesttaten, in v katerega senci tudi nastane prenekatera njena pesem. Dvorec Tabor obdaja hektar velik park, katerega avtorica zelo rada pomaga vzdrževati partnerju Matiji Založniku. Ob delu v parku pa nastane tudi marsikatera pesem, v kateri občuduje mogočno graščino ter cvetje in zelenje ki jo obdaja. In kot je zgoraj že omenjeno, rada s svojim Matjažem pohajkuje širom zelenega Pohorja, ki v svojih stoletnih gozdovih skriva skrite vasice, nekatere že povsem opustele in pozabljene. Jožica išče navdih v stoletnih gozdovih ki obdajajo njen dom pod goro Stenico, na skritih poteh spremlja let samotnih ptic in občuduje silno moč vetra, ki gospodari živalim, rožam in ljudem.
Knjigi so dodane še ilustracije, ki so tudi avtoričino delo, slike oseb in krajev, ki nastopajo v pesmih, ter vraže, pregovori in reki, ki jih hrani ljudsko izročilo krajev, ki so opisani v knjigi.
Omejitve v času epidemije so prvo predstavitev knjige v Skomarski hiši prestavil v nekoliko kasnejši termin. A ko je bilo druženje dovoljeno, so se številni obiskovalci komajda nagnetli v izbo stare Skomarske hiše na Skomarju, vasici, pripeti v strmino Pohorja, kjer je svoje dni prav rad vasoval pohorski pesnik Jurij Vodovnik, ki je prav tako kot avtorica rad pisal pesmi, všečne preprostim ljudem.
S spremno besedo sta knjigo pospremila Anton Gričnik in Tonči Babič.
