Napitnica Frana Zbašnika Josipu Stritarju

Čudno navado smo imeli doslej mi Slovenci v tem pogledu! Kdaj je živel med nami zares velik, zares znamenit mož, da bi ga ne bili žalili in preganjali, da bi ga ne bili ovirali v njegovem prizadevanju? V življenju ga je srečavalo vsepovsod golo sovraštvo, potem ko je umrl, ko smo se vračali od njegovega pogreba, se nam je vzbudila vest in začeli smo nabirati prispevkov za njegovo spominsko ploščo, za njegov nagrobni in morda še kak drug spomenik! Dobro se še spominjam, s kakimi čuvstvi sem prisostvoval odkritju Levstikovega spomenika v Velikih Laščah. Ta kamen so postavili ti v znamenje,  da so nekdaj metali nate kamenje! Tako sem si mislil tistikrat potihem. Tako je bilo, gospoda moja, a tako ne bi smelo biti več!  Tudi današnji slavljenec je užil v svojem življenju mnogo bridkega za vse tisto dobro, ki nam ga je storil. Že precej tistikrat, ko je začel vršiti svojo plemenito namero, so se dvignile gorjače nad njegovo glavo. Ali temu se niti toliko ne čudim! Kaj je bilo temu vzrok, povedal nam je že slavnostni govornik pri današnji akademiji. Bilo je pač tisti čas  malo takih, da bi ga bili docela umeli! Bil je pač velik med majhnimi, razumnik med nerazumniki in od nekdaj je bilo tako, da so se majhni in nerazumni radi dvigali zoper velike in razumne! Bolj se je čuditi — in tudi njega je nemara to še bolj bolelo, da se ga je bilo začelo nekako prezirati in v najnovejšem času, torej tedaj, ko je bil svoje veliko delo takorekoč že dovršil.

Gospoda moja, zasluge Stritarjeve za naš narod so tolike, da bi jih ne bili smeli niti za hip pozabiti! Kaj nam je Stritar bil, kaj nam je še, vemo  vsi in povedalo se je te dni o tem že toliko, da bo meni težko mogoče kaj novega navesti. Toda naj bo tudi meni dovoljeno, dati duška svojim čuvstvom. Kaj nam je Stritar bil, pravim, vemo vsi. Bil nam je nekak Janez Krstnik, gospoda moja. Hodil je pred Prešernom, dasi je bil ta že davno mrtev, ko je bil on započel svoje veliko delo. Hodil je pred Prešernom, kajti imeli smo Prešerna, pa nismo vedeli, da ga imamo. On je bil prvi, ki nas je učil čislati velikega genija, on je bil prvi, ki je razstrl mrene pred našimi očmi in spomenik na Marijinem trgu, gospoda moja, je baš v tem pogledu Stritarjevo delo! Zdi se mi, da je naš slavljenec zanikaval to tvojo zaslugo, ko se je na drugem mestu nekaj podobnega naglašalo. Baš zato sem to njegovo zaslugo tu iznova povdarjal! Gospoda moja, ako bi mi Prešerna ne čislali sami, ne čislali bi ga tudi tuji narodi, a če čislajo danes Prešerna celo tuji narodi in čislajo zaradi Prešerna tudi nas, to je poleg Prešerna samega v prvi vrsti zasluga Stritarjeva! A bil nam je tudi Mesija, učitelj! Prešeren je bil svitel meteor, ki se je pojavil in je zatonil. Za tisti hip se je razžarilo nebo nad nami, potem je bila zopet tema. Stritar pa se je sistematično lotil velike in nadvse težke naloge, zatreti temo med nami, pregnati trajno nevednost in zmoto izmed nas. In to so mu je temeljito posrečilo!

Lahko trdim: od nikogar se nismo Slovenci več naučili, kot od Stritarja in njegovega ožjega rojaka Levstika. Toda dočim so Levstikovi prevehementni udarci često izzivali odpor celo pri somišljenikih njegovih, je Stritarjeva blaga beseda zmeraj  zalegla. Stritar pa je tudi stvaritelj nesmrtnih umotvorov! Marsikaj se je po krivici očitalo njegovim delom! Gospoda moja, Stritarjeva dela naj bi ne razširjala vonja po domačih tleh, po domači zemlji? Gospoda moja, kdor je čital oni prizor v „Gospodu Mirodolskem”, ko se vrača Radovan k svoji stari mamici, in ni čutil ničesar, — ta ne ve, kaj je srce slovenske matere, ta tudi slovenske matere sin ni! In tisti toliko slavljeni milje! Čitajte, gospoda moja, v istem romanu popis božičnega večera: to je milje — a to je tudi poezija! Pa „Sodnikovi”! Vsak stavek v tem romanu je vreden čistega zlata! Ne samo, ker je tako izpiljen in obrušen, da je sam zase nekak umotvor, temveč zaradi tiste nadvse pristne vsebine, tako globoko zajete iz narodove duše, iz narodovega srca! To je par zgledov, ki so mi prišli na misel mimogrede. Navedel bi jih lahko še več, da navesti bi moral skoraj vse, kar je napisal, toda čas je, da končam!

Veliko britkega je užil naš slavljenec v svojem življenju. Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev  ne čuti v sebi moči, da bi dostojno in po zaslugah proslavilo moža, kakršen je Stritar. Če je kaj storilo, je storilo samo, da mu izkaže svojo hvaležnost, svoje globoko spoštovanje, izkaže svojo ljubezen ter ga s to ljubeznijo vsaj deloma oškoduje za vse tisto britko in žalo! Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev ne čuti v sebi moči, da bi samo zase učinilo kaj znatnega, ali nadejam se, da se mu je, združenemu z drugimi, merodajnejšimi faktorji, morda vendar posrečilo, vsaj deloma poravnati ono krivico. Nadejamo se pa tudi, da je gospod slavljenec danes prešinjen od zavesti, da je  zmagal na celi črti! In kar mu želim k njegovi sedemdesetletnici, želim iz dna srca v svojem imenu in imenu Društva slovenskih književnikov in časnikarjev, je to, da bi mu bilo usojeno še dolgo, dolgo vrsto let z zadovoljstvom in  ponosom zreti na plemenite plodove svojega trudopolnega, požrtvovalnega življenja, da bi mogel še dolgo dolgo z zadovoljstvom in ponosom zreti na plemenite plodove svojega in požrtvovalnega življenja! V to ime mu kličem in vas prosim, častita gospoda, da mu zakličete z mano vsi: Bog ga živi!«

(Vir: Slovenski narod, 21. 5. 1906)