Kronika škocjanske šole

Škocjanska šola je bila ustanovljena 18. aprila 1845, leta 1880 je postala redna šola.

„Šola za silo v Škocijanu se vversti rednim.” (Šola, 1881, str. 85)

Šola je pokrivala Škocjan, Matavun, Naklo, Betanijo, Brežec in Gradišče. Prostori škocjanske šole niso bili primerni zaradi vlage in majhnosti. (Rodik, 1997)

Nedeljska šola je obstajala v Škocjanu od časa ustanovitve rodiške župnije. Kaplan je poučeval v slovenskem jeziku. Predmeti so obsegali verouk, računanje, pisanje in branje. Nedeljska šola je bila obvezna za dečke, izjemoma tudi za deklice.

Leta 1905 je župnik Jožef Elsnic (1867-1931) prenehal poučevati verouk v šoli. Vse predmete je prevzel učitelj, katehezo in pripravo na zakramente je župnik poučeval v zakristiji.

V osemdesetih letih 19. stoletja je v Škocjanu poučeval Anton Pakiž, kar nam dokazuje spričevalo Ferdinanda Mahorčiča iz Naklega. Spričevalo je datirano 15. avg. 1882 kot »Izpustno spričevalo za enorazredno ljudsko v Škocjanu« (dežela Gorica in Gradišče, šolski okoliš Sežanski). Učenci so bili ocenjeni iz enajstih predmetov: verstvo, učni jezik, zemljepis, zgodovina, prirodoznanstvo, računstvo, zemljemerstvo, risanje, lepopisje, petje, telovadba.

Konec 19. stoletja je v Škocjanu prevzel službo učitelja Albin Štrekelj (1866-1932). V Škocjanu je služboval kot učitelj po vsej verjetnosti do uvedbe italijanskih šol po Gentilejevi šolski reformi, saj je spričevalo Anne Brnetič iz Gradišča pri Divači iz leta 1927 podpisala učiteljica Fonda Anna in je izdano v italijanskem jeziku.

Učitelj Anton Štrekelj je veljal za zelo strogega učitelja. Bil pa je razgledan tudi na drugih področjih in je rad svetoval kmetom pri setvi, cepljenju sadnih dreves in podobnem. Bil je velik ljubitelj rož in imel pravi park vrtnic pred hišo v Škocjanu. Pokopan je na škocjanskem pokopališču.

Po Gentilejevi šolski reformi (1. oktober 1923) je poučevanje še vedno potekalo v slovenščini. Oblasti so nekaj let po uvedbi šolske reforme še dovolile poučevanje maternega jezika. V šolskem letu 1923/1924 so v vseh prvih razredih tujejezičnih šol uvedli italijanščino kot učni jezik. Slovenščina je bila tako postopoma izrinjena iz učnega programa. Leta 1927, po pričevanju nekdanjih učencev škocjanske šole, je uvedba italijanskega jezika bila obvezna.

Vsi šoloobvezni otroci bi v času med 1927 in 1943 ostali brez znanja slovenščine, če jih ne bi pri verouku učil župnik Josip Vidal. Otroke je učil slovenske črke, slovnico in branje.

V času italijanske oblasti je bil prostor v škocjanski šoli pregrajen, tako da sta nastala dva prostora, eden za 1. in 2. razred, eden pa za 3. in 4. razred. Učili sta dve učiteljici. Poučevanje je bilo težko, ker učiteljici nista znali slovenskega jezika, šolarji pa ne italijanskega.

Septembra 1943 je razpadla Italija in šolanje se je nadaljevalo v slovenskem jeziku. Ustanovili so t. i. ‘partizansko šolo’. V Škocjanu je pričela s poučevanjem Marija Gombač (Janezova) iz Matavuna, nasledila jo je Viktorija Skok iz Škofelj. Marija Gombač je od leta 1945 do 1948 spet poučevala v škocjanski šoli, kar je razvidno iz šolskih spričeval.

Jeseni leta 1948 je nastopila s poučevanjem v škocjanski šoli Roza Debevec iz Borovnice. Učiteljica je poleg poučevanja šolskih predmetov veliko časa namenila tudi ostalim prosvetnim dejavnostim. Z učenci je pripravljala igrice, s katerimi so nastopali tudi v okoliških krajih. V nastope gledaliških predstav je vključila tudi odrasle mlade fante in dekleta. Sami so pripravili kulise in kostume.

Ko se je sredi petdesetih let uvedla osemletka, so učenci hodili v škocjansko šolo samo štiri leta, potem so nadaljevali šolanje najprej v šoli v Sežani, kasneje pa v osnovni šoli Divača.

Od jeseni leta 1952 do zaprtja šole v Škocjanu so poučevali naslednji učitelji: Jožica Lopatič Petrovič, Evgen Rudež, Anica Planinšek, Zdenko Švagelj in Vilma Godina Žnidaršič. Vilma Žnidaršič je bila zadnja učiteljica in je do upokojitve nadaljevala službovanje v osnovni šoli Divača.

Učiteljica Jožica Lopatič Petrovič (20. nov. 1933-15. nov. 2011) je bila po rodu iz Velikih Malenc, kasneje je živela v Vinkovcih in Grosupljem.

Učitelj Evgen Rudež je bil po rodu iz Senožeč.

Učitelj Zdenko Švagelj je v Škocjanu poučeval dva meseca, do premestitve s 1. novembrom 1954, ko je prevzel poučevanje na Barki in v Podgradu. S šolskim letom 1958/1959 je prevzel upraviteljstvo vremske šole in pouk v 3. in 4. razredu kombinirano v dopoldanskem času.

Vilma Godina Žnidarčič (1937-  ) je prišla na vremsko šolo iz Rodika. Končala je učiteljišče v Mariboru. Bila je zadnja učiteljica na škocjanski šoli. Do upokojitve je delala v osnovni šoli Divača.

V šestdesetih letih je pouk potekal dopoldne in popoldne, po dva razreda skupaj in poučeval je samo en učitelj ali učiteljica. Vsi otroci so prišli v šolo peš. Za otroke iz Dan, Pareda, Kačič in Brežca je bila hoja pozimi, ko je bilo veliko snega in burja, pravi podvig. Včasih so morali starši narediti gaz, da so lahko otroci prišli do Matavuna. Malica je bila organizirana. Pripravljala jo je Ankica Žnidaričič (Nanetova/Lesandrova) iz Matavuna. Dva učenca sta bila dežurna in sta šla po malico v Matavun. V vrču sta prinesla čaj, mleko ali kakav in v košari rezine kruha, namazane z marmelado, margarino ali ameriškim maslom, kasneje tudi s šunkarico in mortadelo. V času odmora so se učenci igrali med dvema ognjema, gnilo jajce, brusi škarjice ali se lovili okoli cerkve. Če so bili žejni, so šli pit vodo k Franci Jurjevi ali Angeli Kovačevi. Končnih izletov ni bilo. Za športne dneve so največkrat šli na športna tekmovanja v Vreme, na Barko ali v Rodik.

Ko so se leta 1962 zaprla šolska vrata, je bila stavba nekaj let prazna. Sredi 90. let se je na pobudo krajanov vasi Matavun, Škocjan in Betanja ustanovilo Turistično društvo Škocjan. Kmalu se je pokazalo, da društvo za svojo dejavnost potrebuje tudi prostore. Tako se je v letu 1996 obnovilo staro šolo in od takrat ima v njej prostore TD Škocjan. Stavba je dobila novo vlogo.