Izdelovanje posodja ter drugih uporabnih in okrasnih predmetov iz gline je ena najstarejših človeških iznajdb. Najstarejše arheološke najdbe izdelkov iz žgane gline oziroma keramike so stare blizu 30.000 let. Mednje spada znamenita Venera iz Dolníh Věstonic z območja današnje Češke. To je dobrih 11 centimetrov visok glinen kipec golega ženskega telesa s poudarjenimi telesnimi atributi, boki in prsmi. Kipec naj bi nastal pred 28.000 leti. (Vandiver in drugi 1989: 1002–1008.)
Fragmenti najstarejšega poznanega posodja iz žgane gline pa so bili odkriti v jami Xianrendong, na jugovzhodu Kitajske. Radiokarbonsko datiranje je pokazalo, da so stari približno 20.000 let. (Hirst 2019: b. n. s.) Bolj znani so lončarski izdelki, odkriti na Japonskem, iz t. i. obdobja Džomon, stari približno 13.000 let.[1]
Razvoj lončarstva je povezan z znanjem priprave materiala, rabo orodij, veščinami oblikovanja, krašenja, loščenja in žganja izdelkov. Pred približno 5.000 leti je bilo na območju južnega Levanta izumljeno lončarsko vreteno. (Roux in Miroschedji 2009: 155) To je pomenilo pravo revolucijo na področju izdelovanja izdelkov iz gline. V nasprotju s prostoročnim izdelovanjem izdelkov je vreteno poleg večje produkcije med drugim prineslo tudi nove možnosti oblikovanja. Umetniške kvalitete so bile lončarstvu vedno imanentne, saj lončarji niso zasledovali zgolj uporabnosti, ampak tudi umetniški izraz.
Najstarejše najdbe keramike na Celjskem so bile odkrite na hribu Rifnik nad Šentjurjem in spadajo v mlajšo kameno dobo (5. tisočletje pr. n. š.). Najdbe iz starejše železne dobe pričajo o naselbini, ki se je razprostirala po celotnem uravnanem vrhu Rifnika in predvidoma tudi po vsem položnejšem južnem pobočju. Glede na raznolikost keramičnega materiala so se prebivalci poleg metalurške dejavnosti ukvarjali tudi z lončarstvom, keramične najdbe pa pričajo tudi o trgovskih izmenjavah na daljše razdalje. Malo je najdb iz časa mlajše železne dobe, na naselbinskem platoju pa so bile odkrite tudi zgodnjeantične najdbe, med katerimi prevladujejo prav fragmenti keramičnih posod. (Bausovac 2011: 10–12; intervju 23. 12. 2022)
Najdbe keramike pričajo o še eni starejšeželeznodobni naselbini na območju današnjega Celja, tik pod vrhom Miklavškega hriba. Iz mlajšeželeznodobne naselbine keltskih Tavriskov, na severnem in severovzhodnem vznožju Miklavškega hriba, se je pozneje razvila rimska Celeja. Mesto je konec 1. stoletja in v sredini 2. stoletja doseglo svoj največji obseg. Med obrtmi rimske Celeje so bile do zdaj izpričane metalurška, kamnoseška, steklarska in lončarska. Ostanki več lončarskih peči so bili odkriti na Bregu v Celju, ostanki lončarskih delavnic pa tudi vzdolž severne vpadnice, na območju podvoza na Mariborski cesti. V lončarski proizvodnji Celeje je opazna močna staroselska tradicija, večina do zdaj odkritih peči je bila namreč izdelana v keltski tradiciji. Kaže pa se tudi močan vpliv iz Italije, tako v lončarskih pečeh delavnice, odkrite na Mariborski cesti, kot v obliki lončenih posod. (Krajšek 2015: 19–37; intervju 23. 12. 2022).
[1] Podatek navaja Narodni muzej v Tokiu na stalni razstavi Vrhunci japonske umetnosti (Highlights of Japanese Art), ki sem jo obiskala 26. 6. 2022.
