Odlomek iz knjige Emiljane Štefanič, Iz devete vasi, govori prav o poroki s fotografije in o času pred njo. Imena v knjigi so izmišljena.
Spletanje novega gnezda
Zadnji dve leti vojne so redno in vse pogosteje prihajala pisma od njenega bodočega moža Matevža, ki je bil februarja 1943 mobiliziran v nemško vojsko. Eno pismo je bilo običajno naslovljeno na njeno družino, drugo pa na Brinino ime, poštno ležeče. V primeru, da je prišlo kakšno pismo na domači naslov, čeravno na njeno ime, ga je morala pred vsemi glasno prečitati, če ne, ga je pa Beta.
Ker prej sploh ni bilo ne časa ne priložnosti za načrtovanje prihodnosti, je vse potekalo le preko pisem.
Ko se je vendarle bližal konec te nesmiselne morije, so tudi ta pisma presahnila. Nobenega glasu ni bilo več iz daljne dežele Danske.
Šele konec septembra 1945 se je Matevž pojavil živ in zdrav doma. Takoj se je zaposlil na starem delovnem mestu. Šele doma je zvedel žalostno novico, da so mu tisto pomlad partizani ustrelili komaj 21-letno sestro Urško.
Med vojno je doma odrasla tudi najmlajša sestra Jerica in postala že pravo dekle, ki je zasedla tudi njegovo majhno sobico. Uvidel je, da doma ni prostora za vse, zato je želel čimprej začeti svoje, novo življenje.
Brini pa se nasprotno ni prav nič mudilo, saj ji je bilo pri krušnih starših za njene pojme kar dobro.
Ker pa je le vztrajal pri svoji zamisli, sta se pogovorila z njenimi doma, če bi bilo izvedljivo, da si spleteta svoje gnezdece.
Mama so bili predloga vidno veseli, samo takole so razložili: »Nič nimamo proti, samo kot vidita, prostora je malo. Lahko pa si prizidata kak prostor in za vse bo prav.«
Kmalu je bilo odločeno, da povečajo kuhinjo, v kateri je navadno družina prebila večji del dneva in prizidajo »štibeljc«, kamro. To je mala soba, kamor bi se že dolgo rada umaknila ata in mama, da ne bi več spala v ta veliki sobi, kjer je Beta šivala. Tam bi imela svoj mir, mlada dva pa bi zasedla malo sobo, »hiško«.
S predlogom so bili vsi zadovoljni, zato veselo na delo. Sklenila je, da če je prej delala v opekarni za tiste brezvrednostne marke, bo pa še sedaj, ko se za denar da že marsikaj dobiti, vendar denarja ni bilo. Nihče ni nasprotoval in začeli so dovažati prvi material.
Tisto jutro, ko je bilo dogovorjeno, da začnejo kopati za temelje, ji pravi Jerica: »Brina, veš kaj se po vasi govori? Da ne bosta vidva tega nikoli uživala. Zapisano nimata nič, lahko vaju odpravijo od hiše, kadarkoli se jim bo zahotelo in vse bosta izgubila!«
O, ti preljuba naivnost! Postavila se je proti tem govoricam: »Tega pa že nikoli ne verjamem. Preveč so pošteni, vem, da tega nikoli ne bi storili.«
»Boš pa še videla! In glejta, da vama še ne bo žal!« je vztrajala. Pa je zares vrgla orodje iz rok, šla v hišo in pred vsemi povedala, kar je slišala.
»Le kako so ljudje hudobni, kaj jim pride na misel! Kaj takega se vama pa res ni treba bati. Midva sva dala Beti vse zastonj, ona pa mora prav tako dati tebi, oziroma vama. Saj to vendar vsi dobro vemo!«
Ona bedak in poštenjak je tem lepim besedam verjela. »No vidiš, saj sem ti rekla,« je pomirila Jerico, »ljudi je pač sama hudobija in favšija.«
Pa so rekli: »Sveti križ božji!« in delo je steklo.
Proti večeru, ko je z dela prišel pomagat še Matevž, mu je povedala za jutranji dogodek. Nič ga ni zmedlo, saj kdor je sam pošten, tudi drugim zaupa. On je pač bil tak, čeprav v svoje poznejše veliko razočaranje.
Zamahnil je z roko rekoč: »Saj že veš navado, da se ljudje povsod vtikajo, čeprav jih nič ne briga.«
Delo je teklo nemoteno, njihov sosed Florjan je zidal pridno in marljivo, samo da bo čimprej ohcet. Domači so mu pridno stregli in v doglednem času je bilo vse nared za ta veliki življenjski korak.
Brina in Matevž sta hotela vse izpeljati čimbolj potiho, brez hrupa in cirkusa. Pa so se spet drugi vmešali s svojimi pravili. Zidar je postavil prvi pogoj. Če on ne bo smel igrati harmonike, tudi njegova žena ne bo smela prevzeti kuharije.
Domači so postavili pogoj, da mora biti njena poročna priča sosed, »njen nesojeni«. Ženinova priča je bil svak. Za ljubi mir v hiši so pač morali potrpeti …
Prav tisti čas je začela veljati obvezna civilna poroka. Na matični urad v mesto jih je peljal s koleseljnom gospod Kunej, poročal pa ju je Matevžev bivši kolega iz prosvetnega društva Stanko, tedaj že pravi komunist. Poročati ju je moral kar brez prstanov, ker jih Matevž sploh ni hotel vzeti s sabo, ker se mu je vse skupaj zdelo preneumno.
Ob vrnitvi domov so jih že čakali mama, Mimi, Jerica in vsi ostali. Vse tri njegove so bile takoj v joku. »No ja, se je že začelo«, je stisnilo Brino.
Na hitro sta se preoblekla in šla peš v vas, z vsem spremstvom in »škripačem« Florjanom. Mežnarjeva Janica ji je za tiste čase čudovito okrasila oltar. Tudi pevci so lepo popestrili poročni obred, ona pa je točila bridke solze, ki so kapljale na najlepšo preprogo, ki jo je za ta dan pogrnila Janica. Ni vedela, zakaj jo je postalo neizmerno strah, kaj vse jo še čaka, Bog vedi.
Drugo jutro sta se z ostalimi romarji z lojtrnim vozom popeljala na Ptujsko goro.
