Drsanje v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja (huh, kako daleč je že to…) je bilo »inn«. Mladi smo se zbirali v celjskem Mestnem parku na drsališču. Led je bil malo grbast, ker je bil naraven, saj so bile takrat hude zime, v pravem pomenu besede. Pa nič zato. Pri vratolomnih vožnjah kljub temu nismo imeli ovir. Vsake toliko časa smo si drsalke dali nabrusiti, da smo lahko nadaljevali z divjimi vožnjami. Dekleta smo oprezovala za hokejisti, ki so bili v tistem času najbolj zanimivi za nas. Oni so bili nam za vzgled in hoteli smo drsati tako hitro, kot so oni. Seveda je bilo temu primerno dosti padcev na trdi led in ponašali smo se z modricami, predvsem na zadnji plati. Do smučanja me je minilo, ker sem si nadela predolge smuče, tiste suličarke, kot smo jim rekli. Pripela sem si jih z usnjenimi pasovi in potem so se noge zapletale in smučke križale ob vsakem premiku. Kdo bi se s tem ukvarjal!? Drsalke sem si enostavno nadela in že je šlo naprej po ledu z nadzvočno brzino. Pozneje, ko sva se z Valentinom že poznala, sva hodila drsat na celjsko drsališče najmanj dvakrat tedensko. S prijatelji smo skupaj drsali ob večerih in zaključili ob vročem čaju, ki so ga stregli kar ob drsališču. Ob srebanju smo opazovali drsajoče in se hihitali, gledajoč njihove padce. Pozneje sva vodila na drsališče tudi otroka, dokler sta bila manjša in z njima drsala. Ko sta otroka zrastla, sva hodila drsat sama na večerne rekreacije in takrat je predvsem Valentin postal bolj predrzen drsalec. Podil se je po ledu, kot za stavo, kar je pozneje počel tudi na smučeh. Jaz ga nisem dohajala, zato tudi njegove padce nisem videla … dokler se ni zgodilo, da je obležal na ledu. To, da za padec kljub njegovi hitrosti ni bil kriv, ni nič pomagalo. Brhka drsalka ga je zadela z drsalko od zadaj in mu tako zvila nogo, da mu je koleno dobesedno vrglo ven iz položaja. Od bolečine je padel v nezavest in na nosilih so ga odnesli iz drsališča. No, zgodba se je naslednje leto ponovila, sicer v malo milejši obliki, ampak vseeno je bil deležen punkcije kolena in longete. Tako je z drsanjem zaključil za vekomaj. Sami se mi ni ljubilo hoditi na drsališče, zato sva se skupaj odločila za smučanje. To pa je že druga, nič manj zanimiva zgodba.
Na fotografiji s sinom Sergejem na drsališču v celjskem mestnem parku leta 1969
Prispevala: Mirjana Steblovnik
