Iz zbirke razglednic Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika, del zapuščine dr. Julija Felaherja
Kultura pošiljanja razglednic se je razmahnila v zadnjem desetletju 19. stoletja, sočasno z razvojem turizma. Ta zanimiv mednarodni kulturni fenomem je spremenil in sooblikoval drugačne oblike stikov med ljudmi. Hkrati s pojavom razglednic pa vse do današnjih dni, se je razširil tudi pojav njihovega zbiranja, četudi za »zlato obdobje« razglednic štejemo leta od 1897 pa do konca prve svetovne vojne. To je bil tudi čas, ko je bila narodnostno bolj ali manj pomešana slovenska dežela še »na videz varno spravljena v senci mogočnih cesarskih brkov«, kot slikovito zapiše urednik Marjan Krušič v uvodu h knjigi Pozdravi iz slovenskih krajev.
Na razglednicah ohranjena drobcena sporočila iz slovenskega etničnega obrobja so v kontekstu časa še toliko bolj dragocena in pripovedujejo zgodbe o skupnem kulturnem prostoru, o krajih in ljudeh, o njihovih navadah in razvadah.
Koroška osrednja knjižnica v svojih bogatih arhivskih in rokopisnih fondih hrani pomembne delčke preteklosti koroških krajev in ljudi, na tej in na oni strani meje. Med osebnimi zapuščinami in drugimi zapuščinskimi fondi je ena najdragocenejših zapuščina dr. Julija Felaherja.
Ime dr. Julija Felaherja je danes koroški javnosti precej neznano, čeprav se je kot doktor prava poklicno in zasebno skoraj pol stoletja z vso življenjsko strastjo in gorečnostjo boril za položaj in pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki jo je plebiscitna meja odrezala od etničnega zaledja. V njegovi zapuščini, ki jo je knjižnica pridobila še za časa dr. Sušnika, so knjige iz njegove zasebne knjižnice, dragoceno slikovno gradivo ter ogromno njegovih rokopisnih zapisov in beležk. Sad njegovih zbirateljskih prizadevanj je tudi zbirka ok. 700 razglednic, ki po večini predstavlja minule podobe koroških krajev treh dolin onstran meje – Podjune, Roža in Zilje. Večina razglednic iz Felaherjeve zapuščine je naslovljena na koroškega duhovnika Valentina Mörtla. Z njihovo pomočjo lahko sledimo njegovo življenjsko pot.
Izbrane razglednice ustvarjajo v gledalcu vtis o celovitosti južno Koroške pokrajine, v katere življenje je kruto posegla plebiscitna meja. Ko se s pomočjo starih podob na razglednicah pomikamo po zemljevidu južne Koroške, istočasno rišemo zemljevid nekdanje etnične meje slovenskega prebivalstva. Dolga leta nestrpnih nacionalističnih prizadevanj so z velikim zamahom brisala sledove slovenstva iz treh koroških dolin.
Iz te dragocene zbirke vam predstavljamo izbor razglednic na temo jezer, ki so zagotovo eden od posebnih karakterjev južno koroške pokrajine onstran Karavank. Vodni element Roža, Podjune in Zilje poleg rek Drave in Zilje dopolnjujejo njena jezera. Opeva jih tudi koroška ljudska pesem in petje, še posebej znamenita Nmav čriez izaro.
Največje in najlepše je Vrbsko jezero. Dolgo je kar 16 km, njegova največja globina izmerjena pri Porečah / Pörtschach je kar 84,6 m. Izmed večjih alpskih jezer je Vrbsko, poleg Klopinjskega in Blejskega na slovenski strani, tudi najtoplejše v poletnih mesecih. Še sredi 19. stoletja in tudi še v poznejši dobi je bilo območje med Vrbskim in Osojskim jezerom ter Gosposvetskim poljem strjeno slovensko etnično ozemlje. Ko je 1864 stekla železnica Celovec – Beljak in so tja začeli zahajati letoviščarji, je jezero postalo zelo poznano in zaželeno – tako za tuje turiste kot za kapital. Vse to je, skupaj s potujčevanjem, usodno spremenilo idilična obrežja jezera, ki so večkrat za mali denar iz kmečkih rok pristala v lasti bogatih posestnikov in investitorjev. Dandanes se ob obali jezera bohotijo vile in ‘gradiči’ aristokratov in industrialcev in kljub kilometrom obale le stežka najdemo prost dostop do jezera.
Baško jezero je v svoji pesmi Nmav čriez izaro opeval duhovnik in pevec Franc Treiber st. S svojo turkizno barvo je to ledeniško jezero priljubljena turistična destinacija. Njegovo panoramo pa dopolnjuje karavanška veriga z ikonično Kepo, pogled na jezero pa je morda najlepši z ruševin gradu Bekštajn / Finkenstein.
V spodnji Ziljski dolini, vzhodno od Šmohorja je Preseško jezero. To plitko jezero, po večino obdano s trstičevjem, je deveto največje jezero na avstrijskem Koroškem. Območje je pomembno za slovensko kulturno zgodovino, saj so se njegovi bližini rodili in živeli številni znameniti Slovenci: narodni prebuditelj, etnolog in duhovnik Matija Majar Ziljski, državno- in deželnozborski poslanec Franc Grafenauer (1860-1935), Ivan Grafenauer, znameniti slovenski jezikoslovec in literarni zgodovinar, narodopisec Vinko Möderndorfer, skladatelj Anton Jobst. V Melvičah se je leta 1895 rodil znameniti Julij Felaher.
Klopinjsko jezero skupaj s sosednjimi (Malo jezero / Kleinesee, Zablaško jezero / Turnersee in Goslinjsko jezero / Gösseldorfer See), sestavlja tako imenovano vzhodnokoroško jezersko pokrajino. Jezero je dandanes, kot (pre)mnoga, turistično močno izrabljeno in pozidano, večina kopališč je zasebnih in rezerviranih za goste hotelskih nastanitev.
Naj stare podobe z razglednic naslikajo izgubljene jezerske obale, ki jih je dobiček in prestiž mnogokje spremenil v trdnjave zasebnikov, ki jih je moč opazovati le od daleč.
Za koroške Slovence pa bo ta pokrajina vedno »dragi dom, z mojo zibelko«, kot v čudoviti pesmi, ki je postala prava himna zamejstva, prepevajo številni zbori.