Litostrojski bloki, ki jih je tovarna zgradila v prvih letih svojega delovanja, so tvorili osnovo rastočega stanovanjskega naselja, tj. Stanovanjske skupnosti terena Litostroj oziroma kasnejše Krajevne skupnosti Litostroj.
Ta je zrasla na mestnem obrobju, kar pomeni, da je bila osnovna preskrbna infrastruktura še zelo pomanjkljiva. Da bi omogočila delavcem neki osnoven življenjski standard, je morala tovarna organizirati lastne trgovine, mesarijo, bufet, mlekarno s prodajalno kruha in menzo.
V prvih letih delovanja je imela tovarna tudi svojo ekonomijo – bližnja polja so bila urejena v vrtove, ki so jih obdelovale družine litostrojčanov in del pridelka namenile delavsko uslužbenski restavraciji. Slednja je sprva delovala v lesenem provizoriju – baraki. Imela je zmogljivost 800 dnevnih obrokov, ki pa niso bili najboljše kvalitete, zato je menzo obiskovala le desetina zaposlenih. Sredi 1955 se je kakovost hrane izboljšala, ko je delovna organizacija prevzela nase stroške režije in prevozov.
V menzi so namreč pripravljali in raznašali malico, na katero sta bili naročeni dve tretjini delavcev tovarne. Leta 1961 je bila zgrajena nova stavba delavsko-uslužbenske restavracije z moderno opremljeno kuhinjo. Restavracija je bila samostojna pravna oseba in je stregla kosila in malice delavcem in zunanjim gostom. Hladne malice so lahko delavci kupili tudi v bifejih po posameznih obratih, prav tako so posamezni obrati premogli lastne jedilnice.
Na območju litostrojskega »terena« so delavci v šestdesetih letih organizirali improvizirane servisne delavnice, v katerih so za majhen denar nudili različne storitve: »Na pobudo stanovalcev terena ‘Litostroj’ so v nekdanji sušilnici tretjega stanovanjskega bloka na Djakovičevi 4 ustanovili vodovodno-instalatersko in električarsko servisno delavnico. V njej bodo delali honorarno štirje mojstri, ki so dopoldne redno zaposleni drugod. Stranka, ki bo potrebovala pomoč servisne delavnice, bo napisala le naročilo in popoldne jo bo že obiskal mojster. Ker so servisne delavnice po zakonu oproščene davka, bodo cene uslugam znatno nižje kot drugod.« (Časopis Litostroj 1960, 2, 7)
V delavnici so uredili tudi knjigovodski servis za hišne svete in ključavničarski servis ter nudili mizarska in pleskarska dela, načrtovali pa so tudi širitev dejavnosti na krovstvo, kleparstvo, popravila radijskih aparatov itd. Litostroj je pobudo svojih zaposlenih podprl tako, da je delavnici proti minimalnem plačilu odstopil precej rabljenega orodja.
Kmalu po izgradnji Litostroja je delovna organizacija zasilno opremila prvo pralnico v Korotanskem naselju, ki je služila potrebam organizacijskih enot tovarne. Da bi stanovalcem olajšali pranje perila, so podobne pralnice uredili tudi posamezni hišni sveti litostrojske stanovanjske skupnosti. Po dobrem desetletju delovanja je korotanska pralnica potrebovala novo opremo, saj je bila stara že iztrošena. Posodobili so jo l. 1959: »Naša pralnica je v preurejenem stanju opremljena z dvema pralnima strojema in zmore oprati 7 kg perila na uro oziroma pri dveh strojih 14 kg na uro. Razen tega imamo še centrifugo, ki pospešuje sušenje perila. Da bi pralne stroje čimbolj izkoristili, smo montirali še dva bojlerja za pripravo tople vode. Tako opremljena je pričela pralnica v začetku letošnjega leta obratovati ter so uspehi in kakovost zadovoljivi. V sklopu pralnice je tudi likalnica, v bližnji bodočnosti pa je treba misliti še na šivalnico. […] Pralnico uporabljajo: stanovanjski oddelek Litostroja, ki upravlja vse domove, Dom industrijske kovinarske šole Delavsko-uslužbenska restavracija ter vsi naši počitniški domovi. Pralnica ima sedaj že toliko naročil, da bo morala v kratkem pričeti delo v dveh izmenah. […]« (Časopis Litostroj, 1960, 8, 8)
