V letih pred prvo svetovno vojno je delovanje čitalnice počasi zamiralo. V Metliki so bila namreč ustanovljena društva, ki so počasi prevzemala vlogo čitalnice in skrbela za kulturno in prosvetno življenje.
Vendar pa delovanje čitalnice le ni povsem zamrlo. Kljub velikim denarnim težavam je odbor čitalnice kupil precej knjig in tako razširil svojo knjižnico. Pri nakupu jim je z denarjem pomagala zlasti Prva dolenjska posojilnica v Metliki, ki je čitalnici skoraj vsako leto darovala večje denarne zneske.
Leta 1903 je mesto predsednika čitalnice prevzel dr. Rudolf Weibl, okrožni zdravnik in metliški župan.
Leta 1909 se je na predlog Zdravka Novaka čitalniška knjižnica preosnovala v ljudsko knjižnico, ostala pa je še vedno last čitalnice. Vodenje knjižnice je prevzel Zdravko Novak, odbor čitalnice pa je sklenil dati vezati knjige iz društvene knjižnice, da jih bo mogoče izposojati, ko bo knjižnica postala javna. Za predsednika čitalnice je bil izvoljen Rado Predalič.
Do 1. junija 1910 je knjižničar Zdravko Novak pregledal knjižnico, ki naj bi začela delovati 15. julija istega leta. Septembra je odbor čitalnice razpravljal o izposojanju knjig posameznim strankam ter o določitvi odškodnine. Knjižničar je uredil knjižnico ter prevzel njeno vodstvo in izposojanje. Odbor se je tudi pisno zahvalil okrajnemu sodnijskemu predstojniku dr. Vladimirju Forsterju, ki je knjižnici podaril šestintrideset knjig ter Riku Fuxu z sodelovanje pri urejanju javne knjižnice. Prav tako so poslali pisno zahvalo Prvi dolenjski posojilnici v Metliki, ki je na prošnjo za podporo knjižnici podarila petdeset kron.
Knjižničarju je odbor dovolil dati v vezavo nekaj potrebnih knjig. Decembra so odborniki sklenili, da bodo knjige iz knjižnice izposojali brezplačno, za nakup in vezavo knjig pa vložili prošnje za podporo pri raznih denarnih zavodih, posebno pri metliški mestni občini ter Prvi dolenjski posojilnici v Metliki. Knjižničar Zdravko Novak je predložil nova pravila društva, ki jih je odbor potrdil in poslal deželni vladi, da bi jih odobrila.
Leta 1911 je c. kr. deželna vlada v Ljubljani odobrila nova tiskana Pravila “Narodne čitalnice” v Metliki. lz izvoda, ki ga hrani metliški arhiv, lahko izvemo, da je bila takrat dejavnost čitalnice strnjena v štiri točke.
Čitalnica je:
- naročala časopise in knjige, pisane v raznih jezikih,
- prirejala predavanja, plese, igre itd.,
- gojila petje in
- izposojala knjige.
Poudarjeno je bilo tudi, da se društvo ne bo vtikalo v politične zadeve. Med pravicami članov so bile važnejše predvsem te, da se smejo člani posluževati naročenih časopisov, si sposojati knjige in da lahko vpeljujejo omikane tujce v čitalnico. Pravila so imela štiriindvajset paragrafov; predzadnji je določal, da v primeru, če oblast razpusti društvo, njegovo imetje pripade “Belokranjskemu Sokolu v Metliki”, če pa tega društva ne bi bilo več, pa “Družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani”. Pravil so natisnili okrog dvesto, da je vsak član dobil svoj izvod. Knjižničar je zaprosil še za nakup nekaj mladinskih knjig. 1912 leta je zveza ljudskih knjižnic v Ljubljani povabila metliško ljudsko knjižnico k pristopu. Decembra 1913 so člani metliške čitalnice po več sejah in posvetovanjih sklenili, da bodo knjižnico zaradi slabega finančnega stanja zaprli. Med prvo svetovno vojno (1914-1918) čitalnica, prav tako kot druga društva, ni delovala, ker je bilo veliko njenih članov na bojiščih. Pač pa je imela čitalnica v tem času svojega upravitelja Zdravka Novaka, ki pa je skrbel le za nabavo časopisov, dokler so ti še izhajali.
Leta 1919 knjižnica še ni pričela z rednim poslovanjem, saj je bila potrebna temeljite preureditve. Mnogi izposojenih knjig še niso vrnili, več knjig je bilo v slabem stanju, medtem ko nove še niso bile vezane.
Januarja 1920 je knjižničar Zdravko Novak predlagal, da naj bi knjižnica ne bila več dostopna javnosti, ampak bi bila na voljo le društvenim članom in članom Belokranjskega Sokola v Metliki. Svoj predlog je tudi utemeljil: “Mnogo jih je, povečini nečlanov, ki so glede knjig jako brezbrižni. Ne pazijo nánje, zamažejo in raztrgajo jih, ja, celo izgube. Knjige pa se dandanes težko nabavljajo, ker je cena horendno poskočila.” Proti temu predlogu je bil dr. Bavdek, ki se mu ni zdelo prav omejiti izposojanje knjig zgolj na člane imenovanih dveh društev: “V Metliki ni razen knjižnice “Nar. Čitalnice” nobenega društva, ki bi knjige izposojevalo. Širše, čitanja željno občinstvo je navezano na to knjižnico. Mnogo ljudi pa je, ki iz tega ali onega opravičljivega vzroka ne morejo pristopiti k društvu in biti deležni njegovih naprav. V teh dragih časih si posamezniki, osobito oni, ki pripadajo revnejšim slojem, ne morejo nabavljati novih knjig.” Razlog, da so nečlani glede knjig zelo brezbrižni, zanj ni bil zadosten. Rešitev je videl v zaračunavanju primerne odškodnine za uničenje knjige, taki osebi pa bi za vselej prepovedali uporabo knjižnice. Odbornik Viktor Weibl je nato predlagal, naj bi bila knjižnica društvenikom in članom „Sokola” na razpolago brezplačno, od drugih oseb pa naj bi se pobirala pristojbina po dvajset helerjev na knjigo, kot je predlagal dr. Bavdek. Vsakdo pa bo odgovoren za poškodovanje. Predlog je bil soglasno sprejet, knjižničar Novak pa je na podlagi teh predlogov sestavil natančen in strog pravilnik za izposojanje knjig. Dne 15. decembra 1921 je knjižničar Zdravko Novak podal zanimivo poročilo: „Od 9/II 21 do danes se je izposodilo 495 članom 999 knjig. Ponajveč je izposojenih leposlovnih knjig medtem ko druge leže v omari. Odkar se je prepovedalo izdajati knjige šolski mladini se knjige vračajo v dobrem stanju. Med izposojevalci je v večini ženski spol tako, da zavzema 2/3 vseh izposojevalcev. Če se držimo te statistike je razvidno, da se ženski spol veliko bolj zanima za čitanje in da ravno ženske strme za prosvetnim delom.” Veliko težav pa so imeli z vezavo knjig, ker ni bilo na razpolago dovolj denarnih sredstev. Po prvi svetovni vojni je čitalnica skupaj z Belokranjskim Sokolom in Godbenim klubom sicer priredila več iger in zabavnih večerov, vendar pa na teh večerih člani čitalnice niso velikokrat igrali. Tako je dejavnost čitalnice počasi zamirala, saj ni imela več tiste narodnobudilne vloge kot v stari Avstriji. V novi državi Slovenci kot narod nis bili več ogroženi, poleg tega pa se je društveno življenje razvijalo v raznih političnih strankah (Sokol, Orel), ki so skrbela tudi za ljudsko-prosvetno življenje svojih članov in privržencev.
Čitalnica je pri vsem tem vedno bolj izgubljala svoj pomen. V zadnjih letih obstoja njenega delovanja skoraj ni bilo več čutiti in naloga zadnjega predsednika čitalnice Ivana Drobniča je bila predvsem ta, da je pripravil vse potrebno za razpust društva, kar se je zgodilo 1932. leta. Dokaj bogato knjižnico in drug inventar je podedovalo Sokolsko društvo v Metliki.
Do 2. svetovne vojne je nato v Metliki delovala društvena splošna knjižnica v okviru telovadnega društva Belokranjski Sokol, ki se je razen s telovadbo ukvarjalo tudi s kulturno-prosvetno dejavnostjo. Podatkov o tem, kako je knjižnica v tem društvu delovala, ni. V članku, ki ga je v Knjižnici, glasilu Društva bibliotekarjev Slovenije, leta 1978 objavila Lea Grabrijan, lahko preberemo le, da je bilo delo sokolske knjižnice v Metliki uspešno, kljub temu, da so se finančna sredstva zanjo zbirala prostovoljno.
Viri:
Zapisniki odborovnih sej Narodne čitalnice med letih 1903-1921, Arhiv Belokranjskega muzeja Metlika
Lea Grabrijan, Knjižničarstvo v Beli krajini, Knjižnica, 1978, št. 1-2, str. 102
