Spomini na delo v knjižnici kolegice Marije Godnič: »Septembra 1978 sem se kot višja knjižničarka zaposlila v Kosovelovi knjižnici v Sežani. Ravnateljica knjižnice Lučka Čehovin mi je zaupala mesto vodje »pionirskega oddelka« kot se je takrat imenoval oddelek za otroke in mladino. Iskala je namreč nekoga s pedagoškimi izkušnjami, sama sem pa do takrat učila angleški jezik na osnovni šoli v Kopru. Vedno sem imela željo delati v knjižnici in delo z otroki me je veselilo. Tako kot ravnateljica sem bila tudi jaz prepričana, da je delo z otroki v knjižnici zelo pomembno, saj kdor vzljubi knjige v otroštvu, ga spremljajo vse življenje. Takrat smo v knjižnici delali Lučka Čehovin, Lidija Rebula, Leda Kocjan in jaz. Gospod Margon je bil zunanji sodelavec in je skrbel za računovodstvo. Eno leto kasneje se nam je pridružila Tanja Pipan, potem še Bojana Zelen. Knjižnica je takrat že tri leta delovala v novih prostorih na Mirka Pirca 1, vendar samo v pritličju, pionirski oddelek je bil v enem prostoru s knjižnimi policami le ob stenah, saj so ta prostor v večernih urah uporabljali tudi za razstave in literarne prireditve za odrasle. Ta prostor je bil tudi idealen za prireditve za otroke in tako sem lahko že prvo leto uvedla uro pravljic enkrat tedensko v popoldanskem času. Zanimanja je bilo veliko, saj v Sežani takrat ni bilo veliko dogajanja za otroke. Pripravljala sem tudi knjižne razstave, pa tudi likovne razstave ilustracij najboljših slovenskih slikarjev – ilustratorjev in vabila te mladinske ustvarjalce na srečanja z otroki in njihovimi starši. Za razrede učencev in skupine iz vrtca sem organizirala vodene oglede teh razstav. Prva leta sva z ravnateljico odpeljali knjižne razstave na bližnje osnovne šole in tudi tam so se zvrstili razredi na ogledu in prisluhnili razlagi, zgodbam in pravljicam. Povsod smo bili lepo sprejeti. Izkoristila sem svoje znanje angleškega jezika, da sem starejše osnovnošolce povabila na angleške urice. Pripovedovala sem jim pravljice, zgodbe in pesmice v angleškem jeziku, pogovarjali smo se in prepevali angleške pesmice. Kar nekaj let sem enkrat tedensko izvajala te urice. Ko je tudi Sežana dobila zasebno šolo tujih jezikov, ta dejavnost ni bila več potrebna.
Moram povedati, da takrat ni bilo veliko zaposlenih in v knjižnici smo ‘vsi delali vse’. Vsakdo od zaposlenih je vskočil in pomagal, kjer je bilo potrebno. Tako sem tudi jaz delala v oddelku za odrasle, vpisovala knjige, zavijala knjige, pospravljala police, pomagala pri literarnih večerih in razstavah za odrasle. Prav tako sem bila tudi jaz deležna pomoči pri pripravi razstav za otroke, urejanju prostora. V kasnejših letih je knjižnica pridobila sosednji, vmesni prostor, ki ga je do izgradnje Kulturnega doma zasedala Zveza kulturnih društev, in tja smo preselili Pionirski oddelek. Ta prostor je mejil na manjšo sobo, kjer je knjižnica imela skladišče za knjige in časopise. Ta dva prehodna prostora smo torej spremenili v pionirski oz. mladinski oddelek, manjšo sobo (bivše skladišče) pa v oddelek za najmlajše – cicibane. V tej sobici so se odtlej odvijale ure pravljic, v prvem, večjem prostoru, pa je bilo dovolj prostora za knjižne in likovne razstave ter srečanja z ustvarjalci in seveda za organizirane obiske razredov osnovne šole in vrtca. Sežana se je z leti razvijala, vedno več je bilo izven šolskih dejavnosti za otroke in tako so bili otroci razpeti med raznimi krožki, športnimi dejavnostmi, glasbeno šolo, jezikovnimi tečaji. To je bil čas video filmov in risank. Potrebno je bilo vložiti veliko truda, da sem privabila otroke v knjižnico, da so uživali v otroškem in mladinskem oddelku in si ob obisku sposodili knjige in brali. In tako je nastala Lutkovno-dramska skupina. Sodelovali so nekoliko starejši učenci – tako sem pritegnila v knjižnico tiste otroke, ki niso več obiskovali ure pravljic. Enkrat tedensko smo se dobivali po pouku in pripravljali predvsem lutkovne igrice. Sodelovali so pri risanju in pripravi kulis in lutk, učili so se nastopanja, ravnanja z lutkami, … V tridesetih letih se je zvrstilo veliko generacij šolarjev, ki jih je ta dejavnost zelo povezala s knjižnico. Z lutkovnimi igricami smo popestrili naša srečanja z ustvarjalci in razna praznovanja – predvsem praznovanja v veselem decembru. Ko je bila ustanovljena baletna šola v Sežani, smo uvedli tudi baletne pravljice v veselem decembru. KrižemKRAS. Ko sem dobila sodelavko za mladinski oddelek – Majo Razboršek, se je dejavnost tega oddelka še razširila. Pripravljali sva večje projekte za osnovnošolske otroke (npr. ob 500 letnici rojstva Primoža Trubarja) in skupaj z Društvom prijateljev mladine uspešen projekt KrižemKRAS … po Sežani (od leta 2000 do 2013). Učenci so ob kvizih in zabavnih nalogah spoznavali Kras in Sežano, rezultat triletnega dela vsake generacije je bil natis vodnika, ki je predstavil določen del Sežane.« (Marija Godnič, 5. novembra 2024)
