Lojze Lebič je eden najslavnejših Korošcev, rojen na Prevaljah pred devetimi desetletji. Močno ukoreninjen v svoj koroški prasvet – Nicino. Označuje neprijazen, mračen svet, v katerem se z muko prebija k svetlobi. Redkokateremu umetniku je tako uspela krasna simbioza domačega, tujega, bližnjega, daljnega, univerzalnega, posebnega, mitskega, realnega. Lebič je mojster v tem sobivanju ustvarjalnih svetov. »Veliko mest in koncertnih dvoran sem preromal. Tam te ne sprašujejo, od kod si in kdo. Pomembno jim je, kaj prinašaš v skladateljski prtljagi. Dosti sem pustil v stisnjeni Mežiški dolini pod Uršljo goro in Peco, a od tam, od doma in ljudi, veliko tudi odnesel«, je dejal v intervjuju. Ni jih dal veliko v svojem življenju. V svojih glasbeno-popotniških letih se je naučil, da je prav, če si doma svetovljan, v tujini pa Slovenec.
Melita Forstnerič Hajnšek
… Prav zaradi stalnega prilikovanja svetu, odmerjanju njegove » temperature«, enoznačno definiranje Lebičeve glasbe ni mogoče, saj ga onemogočajo številna nasprotja, razpetosti in ambivalence. Vendar je v resnici treba le malo obrniti optiko: iz napetostnih dvojic in njihovega premagovanja raste Lebičeva glasba in njena »metafizična« vsebina. Skladatelj se tega očitno zaveda, saj priznava, da je bilo vse »na dvoje in je tako tudi ostalo. Podeželan in meščan, romantik in stvarnež, tradicionalist in modernist, z razumom na Zahodu (Darmstadt), s slovanskim arhetipom v sebi naravnan na vzhod (Varšavska jesen), od blizu Slovenec-Korošec, od daleč svetovljan.
prof. dr. Gregor Pompe, muzikolog
Intelektualni poštenjaki in ljudje s srčno kulturo kot je gospod Lojze Lebič pomenijo upanje za nadaljnji duhovni razvoj naše drage Slovenije.
Marcos Fink, basbaritonist
Globoko spoštujem osebnost Lojzeta Lebiča, ki je zame ves čas naš največji slovenski skladatelj in glasbeni mislec.
Marko Munih, dirigent
Lojze Lebič je skladatelj svetovnega formata.
Marko Letonja, dirigent
