V Bohinju se je organizirani turizem začel razvijati ob koncu 19. stoletja. Takrat je tudi Avstro-Ogrska začela vse bolj podpirati prizadevanja za razvoj turizma oziroma tujskega prometa. Turizem je začel dobivati vse večji gospodarski pomen, saj je začel napredovati množični izletni turizem – osnovni cilj je bilo uživanje v naravnih lepotah ter spoznavanje novih krajev, ljudi in običajev.
Velika ovira za obiskovalce Bohinja je bila njegova slaba prometna dostopnost. To se je izboljšalo z izgradnjo železnice Ljubljana–Trbiž leta 1870. Najbližja železniška postaja v Lescah je bila sicer oddaljena 30 kilometrov, toda od tam so v Bohinj vozili izvoščki oziroma fijakarji ter poštni vozovi. Ugodni pogoji za razvoj Bohinja v turistično središče pa so bili vzpostavljeni z dokončanjem bohinjske železniške proge in njenim odprtjem 19. julija 1906. Bohinj je predvsem za prebivalce Trsta in Gorice postal najugodnejši in najbližji kraj za letno osvežitev in razne zimske športe.
Na lokalnem nivoju so pobudo za organizirano ukvarjanje s turizmom prevzele deželne zveze za pospeševanje turizma. Na Kranjskem je bila leta 1905 ustanovljena Deželna zveza za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem, ki je v svoj program sprejela tudi ustanavljanje krajevnih društev. Deželna zveza je v prvem letu svojega obstoja glavno pozornost posvečala Gorenjski, še posebej pa si je prizadevala za razvoj bohinjskega turizma. To je zelo zmotilo Blejce, ki so leta 1911 protestirali celo pri deželni vladi zaradi favoriziranja Bohinja.
Že leta 1907 so v Bohinjski Bistrici ustanovili Društvo za privabitev tujcev v Bohinjsko Bistrico z okolico in občino Srednja vas. Predsednik bohinjskega društva je bil Martin Humek, nadučitelj v Bohinjski Bistrici, med člani pa najdemo večino bohinjskih gostilničarjev, hotelirjev in trgovcev. Prvi tajnik bohinjskega društva je bil Jože Rauhekar, ki je leta 1906 zgradil hotel Zlatorog v Ukancu.
Z reklamiranjem turističnih kapacitet in omogočanjem cenejšega prevoza je Bohinj postal eden glavnih turističnih centrov na Slovenskem. Da je bilo zanimanje zanj veliko, dokazujejo tudi obiski angleških časnikarjev in avstro-ogrskega ministrskega predsednika barona Becka leta 1907 ter slovanskih novinarjev leta 1908.