Bilo je nekoč na Pivškem … Pivčani, prebivalci Pivške kotline, so od nekdaj živeli z gozdom, ki prekriva obsežno območje Javornikov in Snežnika. Večji del je bil dolgo posest knezov Windischgraetzov, ki so ga prvi začeli tudi tržiti. A od 16. stoletja dalje so tega poprijeli tudi kmetje, s postavljanjem vodnih žag ob vodotokih so poskušali izboljšati svoj položaj. V 19. stoletju so nastajale parne žage. V žagarstvu in lesni trgovini so se uspešno uveljavljali Urbančiči na Baču, Domicelji iz Zagorja, Dolenci iz Orehka, Križaj in Medica, pa Mankoč v Št. Petru. Po končani 1. svetovni vojni so potrebe po žaganem lesu narasle, veliko lesa je potrebovala italijanska vojska za svoje gradnje. Dobri časi za pivško žagarstvo so nastali po italijanskem napadu na Abesinijo/Etiopijo leta 1935, a jih je kmalu prekinila 2. svetovna vojna. Po njej je iz vseh teh aktivnosti nastal Javor – lesna industrija Pivka; z novimi proizvodi z velikim porastom proizvodnje in zaposlenosti. V 70-ih letih 20. stoletja je Javor v svojih tovarnah (Pivka, Prestranek, Bač, Postojna, Belsko) zaposloval do 2000 delavcev. Moderen utrip so proizvodnji dajali novi stroji za proizvodnjo vezanih plošč idr., viličarji, kamjoni. S svojimi proizvodi je Javor segel do vseh celin, največ pa je tisti čas izvažal na Češkoslovaško, v Italijo, Libijo in Švico. Na sliki: prezaloženo krlišče v Pivki, cerkev sv. Petra in še zadaj Osojnica (820 m).
Bilo je nekoč na Pivškem ...
Slika
