Moja oma, Emiljana Štefanič (roj. Novak), ki je na fotografiji stara 19 let, je ob močni podpori in pomoči svoje snahe, moje tete, Irene Štefanič in sina, mojega strica, Franca Štefaniča, leta 2000 v samozaložbi izdala knjigo Iz devete vasi…
V knjigi so zbrane pripovedi po ljudskem izročilu in daljša zgodba, ki orisuje njeno življenje. Imena v zgodbi so izmišljena. Sama je v zgodbi poimenovana kot Brina.
Odlomek iz drugega dela knjige, dela, ki govori o njenem življenju:
Zdaj pa k Brinini zgodbi. Rodila se je kot šesti otrok v Kremenčevi družini, kot se je reklo po domače. Mama jo je dobila v dar na novoletno jutro leta 1924.
Njen oče je bil rudar, kakor tudi vsi sinovi po vrsti. Tisti čas je menda rudaril v Trbovljah. Mama je z otroki živela na Lesniškem vrhu nad železniško progo, kjer so imeli svoj dom in nekaj zemlje. Ker je bila družina že kar velika, so se odločili, da domačijo prodajo in odidejo za boljšim kruhom v Srbijo.
Šele pozneje je Brina zvedela, da so z denarjem za domačijo komaj plačali za vagon, ki jih je popeljal z vso tisto staro kramo vred v Srbijo. Doma tako nikoli več niso imeli, čeravno bi ga bili kasneje še kako potrebovali.
Še pred odhodom v Srbijo so oddali enega svojih otrok. Za »svojega«, se je reklo. Nikoli ni izvedela, zakaj so izbrali prav njo. Morda jim je bila prava pokora in so se je najlažje odrekli, ali pa je bila tako »zelo prikupna«, da so se novi starši odločili prav zanjo. V resnici je mislila, da je bila le najbolj zavrta, da se sploh ni upirala. Kdo bi vedel? Da bi bila najlepša, to ni verjela. Bilo pač je, kot je bilo in te pripetije ji niso ostale v spominu.
Prvo, česar se je spominjala z novega doma, je bilo, da so jo dali spat v veliko, črno skrinjo z dvignjenim pokrovom in pri svojih treh letih je začutila silen strah, da se bo ponoči ta pokrov zaprl in z njo bo konec.
Kako je bilo dalje, je pozabila, le-to ji je ostalo še živo v spominu, da je vedno stala na stolu pri oknu, od koder se je videlo na cesto, po kateri je velikokrat pripeljal beli konjič z nekakšno hišico na kolesih. Pozneje je zvedela, da je bil pek Bregar, ki je vozil kruh v bolj odročne vasi. Kdaj pa kdaj so ga ljudje ustavili in kupili kakšno malenkost.
Nikjer tudi ni bilo nobenega otroka, sami odrasli, tuji ljudje. Vsak si lahko predstavlja, kaka huda sprememba je bila to zanjo.
Od tod dalje ji je spomin čisto poniknil. Le tega ni pozabila, da so neko zimo vsi spali na krušni peči. Bilo je na svečnico leta 1928, ko je bila najhujša zima, kar so ljudje pomnili. V spominu ji je ostalo, ko je prišel zjutraj ata od maše domov ves bel od ivja, od brk pa so mu visele dolge, ledene sveče. Tisto zimo so ljudje še dolgo pomnili po tem, koliko ptic je zmrznilo in koliko drevja popokalo.
Takrat so stanovali v najemniški hišici na Malih jezercih. Pozneje so jo odkupili Lokarjevi. Ko so bili že v penziji, so si sposodili denar, da so kupili kos zemlje z neko staro, neuporabno bajto od Lurekov, kjer so baje nekoč ročno delali in žgali opeko, zato je od bajte do prvih sosedov segal grdi, močvirnati svet tako imenovani »tajht«, kjer so nekoč pač kopali zemljo za opeko. Tam je raslo samo ločje in trstika. Ko je Brina že nekoliko zrasla, je morala vsak dan atu nositi malico, ko je odstranjeval staro bajto in zemljo, kjer še danes stoji nekoč njihova hiša. Vse dni je s samokolnico odvažal odvečno zemljo v tisto močvirje, ki se je počasi, zelo počasi manjšalo, nastajala pa je rodovitna zemlja – pašnik.
Vmes so že pričeli graditi nov dom, da je leta 1930 šla v šolo v Jezercih že iz nove hiše. Dogradili so tudi hlev, ki še danes služi novemu gospodarju.
Košnjo so morali največ najeti, ampak krava je bila odtlej vedno v hlevu. Navadno je bila to »hrvaška buša«, kar je pomenilo, da je bila mala šeka, a dobra mlekarica.
Brina je kmalu postala kravja pastirica. Ker je bila kravica spočita in dobro hranjena, je včasih čisto ponorela. Pasla jo jo vedno le na vrvi, saj je bilo njihovega zemljišča bore malo, vrv pa si je, zaradi ljube varnosti, da ji ne bi ušla, ovila okoli roke. Večkrat jo je vlekla do prvih sosedov kar po tleh, nato je obstala, jo pogledala in šla lepo mirno nazaj domov. Bila je trdno prepričana, da jo je vsakič ona obdržala, da ni pobegnila. Prizanesljivo so ji razložili, da je hvala Bogu kravica bolj pametna od nje in da bi se bila brez nje prav tako vrnila. Mogoče res! Saj stari imajo vedno prav. Kot drugi otroci si je tudi ona marsikdaj ogrela noge v njeni scalnici, roke pa ob njenih »pazduhah«.
Brinina nova družina je štela le zakonca brez otrok, to sta bila Mihael Koprivnik in Roza, njegova žena. Oče je bil v službi kot železniški čuvaj in obhodnik, stanovali pa so najprej v železniški čuvajnici nad predorom na Lesniškem vrhu. Tako ni čudno, da so se poznali z družino Kremenčevih in so bili že Brinini krstni botri in najbrž že tudi drugim njihovim, na Štajerskem rojenim otrokom.
Svojih otrok zaradi Rozinih zdravstvenih težav krušna starša nista mogla imeti. Oče je sicer imel sina, to pa je bila skrbno varovana družinska skrivnost. Zanj je materi tudi odplačal svoj dolg in tako ni bil sin nikakršen dedič. Tako je bilo takrat. Za časa življenja so imeli s sinom, ki je živel v Zagrebu, celo kar zadovoljive stike.
Ker Koprivnikova nista imela otrok, sta vzela k sebi rejenko Beto, katero sta tudi uradno posvojila. Pozneje so se torej odločili še za Brino, ki pa ni imela pogojev za posvojitev. Beta se je tako pisala Cerinšek Koprivnik. V primeru, da se ne bi poročila, je imela pravico do pokojnine po smrti Koprivnikovih.
To pravico je tudi izkoristila. Naredila je zaobljubo vednega devištva, nosila srebrn prstan s križcem, kar je pomenilo isto kot za zakonce poročni prstan. Ko je prišla k hiši, je imela 27, Brina pa tri leta. Vseskozi jo je morala vikati in pozneje je bila tudi njena birmska botra. Z leti se je priučila za šiviljo, hišo in vse ostalo so pa tudi uradno prepisali nanjo, da po smrti ne bi imela kakih problemov.
Ker je imela Beta kar dosti šivanja, se je kmalu pokazalo, da bo Brina za delo še kako prav prišla. Saj so včasih govorili, da naj bo pri hiši najprej za kratek čas, pozneje pa za delo. Menila je, da se za preganjanje dolgega časa ni kaj prida obnesla, saj je najraje samevala v kakem kotu, po tleh pobirala šiviljske odrezke, krpice, se kam skrila in delala punčke, ker igrač ni poznala. Najraje se je skrila na senik in tam kaj šivala, saj je tam vsaj niso hitro našli. Ampak ko so jo tu in tam le odkrili, so na njeno veliko začudenje pobesneli, češ kaj bi bilo, če bi v senu izgubila šivanko. Nič ni razumela, kaj bi bilo pri tem lahko narobe. Ob prvi priložnosti je že kje skrita šivala. Najbrž je bila res prava pokora, vendar starša sta jo imela vseeno zelo rada, česar pa za Beto ne bi mogla trditi. Nikoli ji ni pokazala niti najmanjše ljubeznivosti.
Pomanjkanja res ni občutila, saj so imeli svoj dom, oče lepo pokojnino, kar je bilo za tisti čas res pravo razkošje.
Zdi se ji, da še zdaj čuti vonj po sveže pečenih hlebih kruha, ki so ga mama jemali s peči. Bil je skoraj bel in za pedenj visok in vsi reveži od blizu in daleč so ga bili deležni, kajti sosedje so prosjakom kar z roko pokazali na našo hišo: »Tja pojdite, tam boste dobili kruha.« In res so ga.
Starši so bili znani kot zelo dobri in usmiljeni ljudje, zato so čez leta odgojili še dva rejenca. Prvega od treh let do šole, deklico pa od dvanajstega dne pa tudi do šole. To pa je bilo že v času vojne in zanju sta pravi materi plačevali rejnino.
