Skupina Stari Jarci (nekateri so jo imenovali tudi Old Boys) je delovala v začetku sedemdesetih let. Javnih nastopov ni bilo. Igrali so predvsem za lastno zabavo in na rojstnih dnevih, obletnicah, privatnih zabavah. So pa veliko vadili in …
Poglejmo, kaj je o skupini (v metliškem dialektu) zapisal njen član Jože Mihelčič (Juš)
Več al menj smo bli metliški fanti že oženjeni. Pol je enkrat Oti, ko smo se srečali v Metliki, reko, kej če bi mi špilali. Tiboga, valej smo bli zato. A kok i ne bi bli. Edino tak smo za en večer lahko ftekli od doma. Dobro, a ki bomo mi to špilali? Oti je reko, da kar v magacini od Borova, ki je biu v njihovi hiši i tam je bla njegova mama v službi. I tak smo se ondej zbrali: Silvo, ki nej bi špilau harmoniko, Oti glih tak s harmoniko, Mile i Boris z violinah, a po bobnih je touko dohtar Tomo. Bas je mučo Stane. Ja sm graspau po bendžoti. Vaje so potekale vsak teden i Otitova Jožica nam je pekla v glavnem pečena jetrca. Nalivali pa smo se ondej z mlado potrgalko. Ta je bla kriva, da smo se razživeli še malo več kej je blo treba. Ja sm se zmrom malo nazej držau, zak sm vozo v Črnomelj unega prpalenega Šomaka. Stanovali smo mi ondej v Črnomlu zat, ki sm biu ja ondej tam na začasnem delu, a Šomak je biu tak i tak tam že prej nek ja. Pršli smo midva zmrom domuh jako ksno, zak Silveka nisi spravo kar tak domuh. Tiboga, on je zdigno pokonci ondej fse blokovsko naselje pod samopostrežbo, takega boga je vzgejnau. Ja sm navadno pobrau kišto od harmonike izpod enega grma. Tam jo je zmrom zakrepelo, ko smo pršli iz avta. Neso sm ja to jebeno harmoniko skus v drugi štuk. On je vsm sosedom pozvono i dro se je kej jarac po štengah, ko smo midva bol plejzali kot hodili gor. Kej je blo pol še vsega rejši ne povedam. Nekak sm se zmotau i prešo domuh eno par blokof naprej. Pol je pala komanda, da je treba jmt i pefce. Tak so ondej pršli v ansambel Božo i Zvone. Zvone nej bi špilau kitaro i še popevau. Popevat glih ni znau neznam kak, a i kitara ga je jebala onak vorengi. Druga pesem je biu Božo. Jmo je tak močan glas, da nas je fse preglaso. Dro se je ondej kej Mario Lanca. Nejbule smo zašpilali: »Ko sm biu bogat«. Tiboga, to pa je bla ironija, zak odnas ni biu nzhče bogat. Na koncu vaje smo onak že pošteno naliti potrgalke zašpilali :«Kopa cura vinograd«. Pr te pesmi ni biu Božotu nhče raven. Tak se je dro, da so mu fse žile na vrati vn skočile. Napisau je par aražmanof Silvo i to džezarskih. Note smo znali čitat i valej smo lahko oponašali Beny Goodmena i Glen Milera ki so se Borisi jako dopali. A biu je en problem. Mile pa džes ni šlo skupej. Zato smo pol sam zaradi njega nažigali i starogradske, da je dau mir. Zdej je bla gužva več jako velka, zat smo šli špilat k Bračikovem. Tam je blo kej na ofceti, tak so nas pedenali. Velau pa je tam poseben red. Poslušau pa je nas lahko sam Ate Bračika, drugi so tacejt na vuha vlejkli v kuhni.
Avtor fotografije je neznan. Predvideva se, da je to bil Milan Pavlovič.
