Leta 1943 je družina Josipa Samse, posestnika, tovarnarja in trgovca z lesom, dokončala družinsko hišo, v Ilirski Bistrici, na prostoru, ki mu danes pravimo MIKOZA in se preselila v novo okolje. Staro hišo »Bistrica št. 50« so začeli oddajati podnajemnikom. Streho nad glavo, je tedaj v tej enodružinski stavbi v Gornjem kraju Bistrice, dobila tudi naša štiri članska družina. Čeprav smo bili utesnjeni v eni sobi, s kuhinjo in skupnim straniščem, smo bili zadovoljni, saj je v mali Bistrici bilo zelo težko dobiti stanovanje. Podobno stisko s prostorom smo si delili še z dvema družinama. V pritličju so se gnetili Debevčevi z dvema sinovoma, Andrejem in Zorkom in v levem krilu hiše so bili tudi še Spetičevi s tremi otroci; Šteljo, Gušto in Lucija. Kuhinjo so imeli v pritličju, sobo pa v prvem nadstropju. Najstarejši sin Šteljo si je priredil malo sobo kar na podstrešju. Vsekakor mu je to odgovarjalo, saj se je lotil očetovega poklica in kot slikopleskar je prihajal in odhajal od doma kot je pač bila potreba in volja.
Oče Avgust (roj. 1900) se je preselil v Bistrico iz okolice Trsta, kar se je poznalo v njegovem govoru. Njihova mama Rosa je bila učiteljica ročnih del, rojena v številni železničarski družini na Mali Bukovici, l. 1907. Svojega poklica ni opravljala. Bila je aktivna članica bistriškega Sokola. Telovadila je v ženski sokolski vrsti. Vsi so živeli zelo skromno. Otroci so ohranili materino ime v imenu svojih otrok pa tudi v imenu delujoče bistriške cvetličarne s katere dejavnostjo se ukvarjajo.
Na sliki: oba najmlajša Spetičeva otroka Gušto in Lučka na mostu čez Bistrico, seveda ob izposojenem kolesu. Vč/283
