Jez na reki Reki ali po domače, na Veliki vodi pod vasjo Topolc, je bil od nekdaj izziv za Vaško mularijo pa tudi zbirališče mladeničev in mladenk. V jezu zajeta reka, slikovito okolje pretočnih korit, zapornice, vrteča se vodna kolesa za mlin, ki ga je dolga leta upravljal Rudi Barbiš in žaga venecijanka, ki jo je upravljal Anton Možina so ustvarjali močno delovno okolje, zanimivo v vsakem času.
Klepet peric na širokem »podu na perišču« in skrivnostni pogovori iskalcev potočnih rakov. Vse to je bogatilo ne le mladostno igro temveč tudi domišljijo mladine. Cele generacije topolške mladine so tu odraščale in črpale premnoge izkušnje.
Kmetje so vozili žito v mlin, s hlodi obloženie vozove pa na žago. Tu so se sušile deske, preden so jih lastniki odpeljali domov. V sedemdesetih letih je tovrstni vrvež ponehal. Vmes je posegla država, verjetno v strahu, da mlinarji in pilarji le ne bi preveč zaslužili. Ob reki Reki so propadli mlini in žage, strohneli so leseni deli, vdrle so se strehe, zidove je spodjedla voda. O stoletnih mlinih komaj še najdemo kakšno sled. Propadla je cela industrija, ki je bila vpeta v to dejavnost. Škoda? Neprecenljiva dediščina je šla po zlu.
Z univerzitetnim profesorjem dr. Rajkom Pavlovcem (1932-2013) naju je že pred desetletji povezala ljubezen do drobne grafike – ekslibrisa. Bil JE duša in tajnik izjemno dejavnega Slovenskega društva „Ekslibris Sloveniae”. Z njegovo pomočjo smo tudi v Bistrici oblikovali podružnico s cca 13 člani in organizirali mnoge odmevne aktivnosti. V naših lokalnih edicijah je objavil nekoliko strokovnih člankov. Ker Pavlovčev rod izvira iz naših krajev, iz vasi Kilovče, je bila povezava z njim še močnejša.
Pred dvajsetimi leti mi je dr. Pavlovec predlagal, da skupaj raziščeva, zakaj reka Reka prav pri mlinu na fotografiji, spremeni smer svojega toka in obkroži vzpetino, ki jo domačini imenujemo Hrib. Vzel je svoje raziskovalno kladivce in prehodila sva omenjeni hrib po dolžini vse do Novakovega mlina. Kaj hitro je ugotovil, da je kamenina iz katere je zgrajen omenjeni hrib iz tršega materiala, ki ga očitno voda ni zmogla preglodati in je naredila lok okrog njega in šele nato nadaljevala pot proti Vremski dolini. Potrdilo za to ugotovitev sva dobila, tudi po sledeh, ki so jih pustili domačini, ko so odkopavali primerne kamne za bruse ali mlinske kamne.
Na sliki: Skupina topolških fantov in deklet na nedeljskem sprehodu do mlina in pile na reki Reki: Večina so Vencetovi: sestri Baša Marija in Pavla ter Stanko in Franc, pridružila sta se tudi Polde Čeligoj Mežnarjev in verjetno Štefanija Grlj (Jekonova). (vč/406)
