Fotografiral sem ga poleti leta 1958. Cvetoči lučnik je še poudarjal njegovo ponosno pokončnost. Zdaj ga že leta ni več, zrušil se je sam vase.
Kasneje sem njegovo usodo povezal z Vilharjevo pesniško razlago iz leta 1860. – Silni tabor, silni tabor, kdo te je do tal razrušil, se sprašuje pesnik, in po navedbi več možnih odgovorov, sklene: – Kdor te zidal se potivši, te razrušil kri prelivši! Kmečki upor!?. – Zgodovina meni, da je mogočni grad, ki so ga hkrati z velikim protiturškim taborom pozidali v drugi polovici 15. stoletja, okoli leta 1700 hudo stolkla strela, dokončno pa da so ga razdejali Napoleonovi vojaki 100 le kasneje. A zagotovo je pogorel. O tem so še v mojem otroštvu pričala zoglenela žitna zrna, ki so ji krti pririli na površje. Pravili pa so tudi, da so stric Žorčov s Tabra na krtini enkrat našli pravi pravcati cekin.
S Taborskega grebena, kjer je na nadmorski višini 751 m stal grad, je prelep razgled čez Pivško krajino z zaledjem razsežnih snežniških gozdov, pa na Brkine in Kras. Taborski greben je tudi zanimiva kraška razvodnica med Črnim in Jadranskim morjem. (sf)