Jeseni leta 1679 je v Celju in okolici izbruhnila kuga. Prinesli so jo študentje, ki so potovali iz Gradca v Gorico in so se ustavili v Celju. Mesto je bilo skoraj upostošeno. Meščani so v veliki večini pomrli. Da bi si izprosili Božje varstvo in prenehanje morilne šibe »so šli bosi in jokajoči v številni procesiji na današnji hrib sv. Jožefa. S seboj so nesli težek lesen križ, ki so ga kot drevo življenja zasadili vrhu griča z obljubo, da hočejo tam pozidati cerkev na čast sv. Jožefu, če bi po njegovi mogočni priprošnji prenehala nalezljiva bolezen.
Celjani so slovesno obljubo izpovedali na god sv. Martina 11. novembra 1679, januarja naslednje leto pa je kuga zares prenehala razsajati. Ignacij Orožen je v Celjski kroniki zapisal: »Še dan današen se bere vsako leto na sv. Martina dan, 11. novembra, v cerkvi sv. Jožefa sv. meša v vedni spomin te storjene obljube.«
Temeljni kamen za zaobljubljeno cerkev so položili v velikonočnem času 1680, ko so slovesno obhajali dan sv. Jožefa. Po izročilu je bila stavba konec leta 1681 dograjena do te stopnje, da je bilo v njej mogoče darovati sv. mašo. To naj bi se zgodilo 21. novembra 1681.
To je bila poslednja velika kužna epidemija, ki je prizadela Celje. Čeprav se je kasneje še javljala, je Celju in okolici prizanesla. Glavna romarska shoda pri sv. Jožefu nad Celjem sta 19. marca in 1. maja.
Vir: Kolar, B. Sv. Jožef nad Celjem in lazaristi, 2002, str. 13-14
Sv. Jožef nad Celjem – notranjost cerkve ob slovesnosti 250 letnice, 1680-1930, hrani Osrednja knjižnica Celje
