Stanko Baša, Vencetov s Topolca je bil letnik 1919. Pri dvajsetih je bil na viziti, kot na Primorskem imenujejo vojaški nabor. Kot izučen mizar je bil dodeljen italijanskemu letalstvu, natančneje letalskim mizarskim delavnicam, kjer so potrebovali mizarje. Letala so v tem času še vedno imela številne lesene dele in očitno brez mizarjev ni šlo. Z dvajsetimi leti je že bil sredi Italije v vojaški službi. Ostal je v Rimu vso vojaško obveznost, očitno je bil cenjen pri svojem delu in ni bil premeščan. Strica Stanka je močno prizadela smrt njegovega vrstnika in vaščana Pepeta Čeligoja z Mežnarije, ki so ga fašisti na glavnem trgu v Ilirski Bistrici obesili komaj 19, let starega, že leta 1942.
Prvič se je Stanko javil iz Rima, verjetno potem, ko je opravil osnovna izobraževanja. Kot drugi vojni obvezniki je izkoristil prvi izhod iz vojašnice in obiskal fotografa, da bi čimprej domačim poslal fotografijo. Toliko bolj, ker je bil v družini kot prvi rojen po končani vojni. Njegov oče Franc je tudi pošiljal fotografije iz prve vojne, da celo iz ruskega ujetništva in je bil nanj zelo ponosen.
Stric Stanko je bil visok zdrav fant in s svojimi 190 cm višine izstopal med vrstniki. In tak je tudi na fotografiji, ki jo je naredil fotograf Cav. C. Tibaldi v Rimu 1. julija 1940.
Po kapitulaciji Italije se je vključil v partizane v Brkinih in postal komandir kurirske postaje ali kot so jih tedaj imenovali »relejna stanica P 2 a« v osrednjih Brkinih (Pregarje, Prelože in Čelje). Kurirsko postajo so morali večkrat seliti, ker so se bali, da bi jo v kateri nemških hajk odkrili. Pred koncem vojne je imel hudo prometno nesrečo, ko je padel z odprtega kamiona in se močno poškodoval. Čez dve leti je zaradi posledic teh poškodb tudi umrl. Pogreb je bil cerkven, vendar s četo partizanov in simboliko, ki je tedaj bila še v navadi, ko so pokopavali neporočenega fanta. Za krsto sta stopali dve dekleti in predstavljali v belo oblečeno nevesto in druga oblečena v črno z zlomljeno svečo. 186/vč
