Po prvi vojni je Primorska pripadla h Kraljevini Italiji. Ilirska Bistrica s Snežnikom in gozdovi je na južnem delu priključenih ozemelj postala del Reške province in s tem zaledje Reke. Dejavnost ukinjenih slovenskih in hrvaških društev so prevzela italijanska društva, ki so vse bolj kazala svojo raznarodovalno lice. Planinsko in športno dejavnost je prevzel Club Alpino Italiano (CAI), ki je imel svoje sekcije po vseh večjih krajih, tudi v Ilirski Bistrici. Gradili so planinske koče, ki jih je ob novi državni meji med Italijo in Jugoslavijo vsestransko podpirala Italija. Obilico snega na območju Snežnika so izkoristili predvsem reški ljubitelji zimskih športov. V okolici Gomancev in Klanske police so zrasle kar tri stalno oskrbovane koče. Najpomembnejša je vsekakor bila velika stavba Riffugio Guido Rey, Zavetišče na Klanski polici, ki je bolj spominjalo na hotel kot na planinsko kočo. Nekaj sto metrov nad hotelom je nastala pravcata smučarska skakalnica, ki je dopuščala skoke okrog 35 m. Na njej so potekala tudi smučarska tekmovanja. Znani reški fotograf Ivan Lukežić (Giovani Luchesich), ki je nekaj let stanoval tudi v Tominjah pri Ilirski Bistrici, je posnel številne fotografije s teh zimskih dogodkov. Bogat album s temi posnetki hrani Planinsko društvo Platak z Reke. Posnetki pa so jako zanimivi tudi za domače slovensko in hrvaško planinstvo v tem času.
Kot posebno zanimivost naj omenimo, da glede na današnjo državno mejo, posnetki kažejo, da je zaletišče potekalo s hrvaške brežine. Skakalci so se odgnali z odskočne mize in poleteli čez gozdno cesto ter pristajali na slovenski strani v dolini Vala.
Na hotel in živahno smučarko ter planinsko dejavnost na tem območju danes spominja le še kup ruševin in nekaj redkih fotografij. (vč)
