Stric Nace Maticov ni bil naš stric, a tako smo v vasi pravili vsem starejšim moškim. Nace je bil pri nas občasni pomočnik pri različnih hišnih in kmečkih opravilih, vendar ne hlapec, tudi ne navaden dninar, marveč nekakšen družinski prijatelj; posebno rad je imel otroke. Menda pa se je toliko zadrževal pri nas tudi zaradi Malke, hišne pomočnice. Vendar se tiha, četudi vsem očita ljubezen med njima ni udejanjila nikdar, oba sta ostala sama do konca svojih dni.
Stric Nace je imel jako rad otroke, posebej menda mene, zato sem si ga tudi izbral za birmanskega botra; ko je bil birman pet let starejši brat Stane, bilo je tik pred drugo svetovno vojno, sem na vsak način hotel k birmi tudi jaz. In na tej sliki sem jaz s tem botrom Nacetom in darilom – avtomobilčkom.
Z avtomobili me je, četudi je takrat peljal skozi vas komaj kakšen na dan, prav obnorel. Npr. z zgodbo o težkem gozdarskem kamionu, ki je privažal les iz snežniških gozdov in je vozil na paro, na drva, smo tekli, češ da ima mlade. In popeljal me je za hišo, privzdignil kamen in – čudo božje! – res sta bila pod kamnom dva čisto majčkena avtomobilčka-mladička.
Nace je po 2. svetovni vojni v dolgi vrsti domačinov iz naše in sosednjih vasi zbežal čez mejo v Italijo in potem delal v belgijskih rudnikih. Po dolgih letih sva se spet srečala. Že upokojenec je prišel na obisk k svojim v rojstno vas. Bil sem pretresen: izmozgan starec je hropel ko star konj. Pljuča so bila menda polna premogovega prahu. Le nasmešek njegovih usten je še pričal za strica Naceta iz mojega otroštva. (sf)
