Bilo mi je tri leta, obiralci so bili sosedje pa tudi od drugod so prišli, iz doma Miha Pinter na Dobrni in še od kod. Tudi otroci smo sodelovali pri tem opravilu, da smo prislužili kakšen dinar za šolo za zvezke in morda kakšne čevlje ali oblačila. Prav tekmovali smo kdo bo več „škafov ” nabral.
Obiralo se je cel svetli del dneva. Pomalicali smo kar v hmeljišču, največkrat kakšen kos kruha in jabolka, ki so dozorevala v sadovnjakih, »šentlovranke«, ki zorijo po sv. Lovrencu 10. avgusta, so bile prav slastne, obenem smo se pa tudi odžejali.
Seveda so bile roke kar grenke od hmeljevega prahu, ki se je lepil na prste, saj voda za umivanje ni bila vedno pri roki. Imeli pa smo dolga oblačila, srajce z dolgimi rokavi, da nas hmelj ni »kraspal«. Obiralo se je v paru na eno „štango „, manjši otroci so se pridružili starejšim, da so imeli nadzor in so lepo obirali s peclji. O alergijah in sodobnih nevšečnostih nismo vedeli ničesar, pa tudi bilo jih ni … Proti koncu dneva so obiralci večkrat tudi zapeli, pripovedovali šale, da so krajšali čas ob monotonem delu.
Pa tudi nagajivi pogledi med fanti in dekleti so se iskrili in izginili v mlado noč …
Na fotografiji od leve: Vili Jonke, moja malenkost s klobučkom in Mimika Jonke (sedi);
za »štango«: Anica Šibanc, Mari Lešnik, Ana Jonke, Micika Šibanc in fantje iz doma Mihe Pinterja ter dve obiralki iz hrvaškega Zagorja.
Avtor fotografije: Dolfe Lešnik iz Dobrne
Prispeval: Bojan Vrečer (VREBO)
