Potok Bistrice je od nekdaj bil simbol kraja in vedno v funkciji krajevnih potreb. Do leta 1925, ko so izvir Bistrice izkoristili za vodovodno zajetje za bistriški vodovod. Izvir Bistrice je bil celo parkovno urejen s potkami, ograjami in zelenjem. Ob sami strugi so se vrstile žage in mlini, ki so kraju dale zaslužek in predstavljale osnovo tudi moderne lesne industrije. Bila je tu osnova bistriškega gospodarstva, ki je zaposlovala pretežni delež zaposlenih v kraju. Skrbno izkoriščanje vode je povezalo bistriške »pilarje« za ustrezno gospodarjenje z vodo. Dogovorjena pravila koriščenja vode so pilarji spoštovali v skupnem interesu. Od izvira do izliva v reko Reko je na rečici bilo kar 49 vodnih koles, ki so poganjala nadlivna kolesa za številne žage in mline.
Dober kilometer struge potoka ali kar rečice Bistrice je gotovo izjemna znamenitost kraja. Dala je kraju mnoge možnosti. Pogojevala je razvoj lesne industrije in ponudila delo in zaslužek mnogim domačinom in okolišanom.
Gornji kraj, neposredno pod izvirom Bistrice je bil mesto mnogih tudi društvenih dejavnosti.
V »Vencinovem magacinu« je imelo bistriško sokolsko društvo koncem 19. stoletja svoje vadbene prostore in z žalostjo so ugotavljali, da, imajo člani telovadnega društva Orel v Trnovem, čeprav jih je številčno manj, v novi stavbi v Dvorani, bistveno boljše pogoje za svojo dejavnost. Tu so Vencinovi, Božičevi, Tomšičevi, Mehlinovi postavili tudi reprezentativne stavbe.
Danes slikovitost stare gradnje, ozke ulice, prepletanje pilarskih dvorišč, starih običajev vezanih na moč vode se žal izgubljajo. Tudi gradnja vodovoda, ribogojnice, rušenje ostankov starih žag, vodnih koles in novogradnje so močno spremenile izgled tega dela stare Bistrice, žal na slabše.
V tem delu kraja so bili rojeni tudi nekateri znameniti domačini: leksikonograf in duhovnik Franc Bilc (1786-1824), popisovalec krajevnih običajev in posebnosti Janez Bilc (1839-1906) , Tovarnar, velečebelar in inovator Anton Žnideršič (1874-1947), pa med mlajšimi tudi športni organizator na republiškem in jugoslovanskem nivoju Jože Rebec (1937-2011), vesel sem, da sem bil njegov sošolec v osnovni šoli in na Učiteljišču v Ljubljani.
vč/696