Moja mami Dora se je rodila pozimi leta 1925 Doroteji in Jožetu Arzenšku v Bodrežu pri Svetem Vidu, (danes) Šentvid pri Grobelnem. Svojo mladost je v času pred in med drugo svetovno vojno preživljala še s tremi sestrami: Karlino, Liziko in Julčko.
Z mamo sva bili vseskozi zelo povezani. Bila je moja zaupnica, prijateljica in, seveda, predvsem dobra mami, ki sem jo vedno spoštovala. Bila sem njen drugi otrok, pred menoj se je rodil pet let starejši, danes že pokojni brat Marjan.
Naše mestno življenje v Celju je bilo kljub skromnosti in odrekanju napolnjeno z mamino ljubeznijo in njeno „vzgojo za življenje”. Med šolskimi počitnicami sem kot deklica na celjski tržnici prodajala zelenjavo za „juhco”, jajčka, rožice…
Takrat me je bilo tega zelo sram, a danes sem na ta čas zelo ponosna. Na trgu, če se le da, kupim od otrok, ki pomagajo staršem pri prodaji. In ob tem jim tudi vedno pustim napitnino za kakšen sladoled.
Leta so tekla, prišla je mamina jesen življenja. Bila je devet let na invalidskem vozičku in kljub vsemu je bila zelo pozitivno naravnana oseba, vedno nasmejana. Tiho in mirno je umrla v jeseni leta 2010. Zelo rada je, kot že v rani mladosti, pela in predvsem, uživala v vsem lepem. Štiri leta sem s svojo družino skrbela zanjo, nudili smo ji vso ljubezen, spoštovanje in duševni mir. Tri mesece pred njeno smrtjo je dočakala prvega pravnuka, imela ga je srčno rada. Pravijo, da „življenje, da življenje”.
Hvaležna sem ji za vso njeno ljubezen in življenjske nasvete, zato bodo spomini nanjo večno lepi.
