Učiteljica Valerija Malovrh, Ljubljančanka, je na ilirskobistriško prišla že leta 1946. Primorska je bila brez učiteljev in vsaka pomoč v učiteljskih kadrih je bila več kot prepotrebna. Povabila na delo je bila zelo vesela. Primorska je bila zanjo velika neznanka. Na zavodu za šolstvo v Ljubljani so ji ponudili, da naj kar sama izbere kraj in šolo kjer bo poučevala, povsod jo pričakujejo. Ker se ni znala odločiti so ji na zavodu svetovali, da naj zapre oči in s prstom na slepo izbere šolo. S prvo izbiro ni bila zadovoljna, saj je izbrala vas Razdrto pod Nanosom. Ime kraja ji ni bil preveč vabljiv, saj ni obetal nič dobrega. Pri drugem poskusu je »prst izbral« Vas Starod ob robu Čičarije in prav tu je učiteljica Valerija začela svoje učiteljevanje na Bistriškem. Pogoji dela so bili zelo težki, šola je bila brez opreme, kar je ostalo od italijanske šole je bilo uničeno ali močno poškodovano. Vedoželjni otroci in njihovi starši so vsak dan od nje pričakovali kar kakšen mali čudež. Na vaščane Staroda in otroke in prvo učiteljsko mesto so jo vezali lepi spomini. Po petih letih so jo premestili na šolo na Pregarje, največjo vas v Brkinih. S kolegico sta poučevali vsaka po 70 otrok. Valeriji so bili dodeljeni 2., 4., 5. in 6. razred. Naporno. Danes si težko predstavljamo koliko truda je bilo vloženo v takšno delo. Učiteljico Valerijo je poklicna pot nato vodila na osnovno šolo Dragotin Kette v Ilirsko Bistrico, kjer je poučevala vse do svoje upokojitve leta 1980. Bila je odlična učiteljica elementarka, kot strokovno imenujemo učitelja, ki šolarje uvaja v svet šolanja, učenja, želje po znanju, jih uči delovnih navad in moralnih vrednot, ki mladega človeka oblikujejo za vse življenje. Le kolikim generacijam otrok je učiteljica Valerija pomagala v svet znanja in koliko stanovskih tovarišev se je zvrstilo ob njej in bilo deležno njenih pedagoških izkušenj. Bila je tudi izjemna prosvetna delavka in znala navdušiti mladino in vaščane za kulturno delo na vasi in v mestu. Znane so njene številne predstave za mladino in vaščane.
Rada je prepevala in deklamirala mnoge pesmi, ki se jih je učila tudi sama v osnovni šoli. Kar nepozabna je njena deklamacija upesnjene alpske legende Rudolfa Baumbacha »Zlatorog». Dolgo pesnitev nam je deklamirala kar v avtobusu, ki nas je peljal v Ljubljano v operno hišo, da doživimo še operno predstavitev te alpske legende. Pesem se je naučila kot učenka četrtega razreda. Še sedaj slišim njene besede: »Anton Funtek Zlatorog« … Za svoje pedagoško in družbeno delo je prejela številna priznanja. Rada se je vračala v Ilirsko Bistrico med svoje šolske kolege. Umrla je 19.4.2003 v Ilirski Bistrici. Na zadnjo pot, na pokopališče na Viču pri Ljubljani, jo je pospremila tudi večja skupina njenih šolskih kolegov in prijateljev iz Ilirske Bistrice.
424/2019
Na sliki: Valerija Malovrh, sedi v prvi vrsti, z nageljčkom, sredi svojih kolegov na njeni 90-letnici. Ob njej Zora Malečkar, Sonja Koren-Čeligoj, stojijo z desne: Fani Fatur, Franc Raktelj, Milka Žele, Ljudmila Belovič in Dolores Milostnik. Foto Vojko Čeligoj. Inf.: Dimitrij Grlj.
