Moralo je biti okrog leta 1960, mogoče malo pozneje. Fotografija je nastala ob obisku pri starših, ki so živeli na kmetiji v Veračah na Kozjanskem. Tu se je rodila in odraščala ženska, ki je fotografijo posnela. Glede na starost ljudi na posnetku je bila verjetno ravno noseča, saj je njen sin, ki na fotografiji sedi na pručki med loncema hortenzij, kmalu dobil mlajšega brata.
Moški na gledalčevi desni je njen mož, starejša človeka pa njena starša. Oče je bil kmet in sodar. Preživel je Soško fronto, od koder je domov pošiljal dopisnice, ki so se ohranile do danes. Mama je bila kmetica, čeprav si je zelo želela postati šivilja. Spretnost v prstih, ki se je kazala v sešitih oblačilih in spletenih slamnatih lestencih, je ohranjala vse do pozne starosti. Ker pa v njeni izhodiščni družini ni bilo veliko sredstev, otrok pač, se ni mogla izučiti za šiviljski poklic. Kot deklica je delala na stričevi kmetiji, kor mladenka je bila služkinja v Zagrebu. Nato se je poročila in se preselila v Verače, kjer je njen mož, do njune poroke vdovec, pred leti kupil manjšo kmetijo. Ker mu je prva žena na porodu drugega otroka umrla, se je poročil vnovič. Z drugo ženo, torej to, s katero je na fotografiji, sta dobila hčer, ki je odraščala s polbratom iz očetovega prvega zakona. Otrok, ki bi lahko rasel z njima, nesrečnega poroda ni preživel.
Trenutek obiska, ujet v objektiv, je tako po svoje prerez vsega preteklega in prihodnjega, doživetega in neizpolnjenega. Trenutek, ki ga ne bi bilo, vsaj ne v tej obliki, če najstarejši moški na tem posnetku ne bi preživel prve svetovne vojne. To bi bilo čisto mogoče, saj je bil udeležen v srditih bojih, nato pa je bil še dolgo vojni ujetnik. Brez njega, rojenega v Selah pri Virštanju, njegova bodoča žena, doma iz Vrenske Gorce pri Bučah, gotovo ne bi pristala v Veračah. Avtorica tega posnetka se ne bi rodila, prav tako ne fant med hortenzijami in seveda tisti, ki je šele rasel v njenem trebuhu. Nenazadnje, tudi jaz, ki tole zapisujem, ne bi obstajala. A vsi streli in šrapneli v letih 1916, 1917 in 1918 so šli na srečo mimo.
Hortenzije so pozneje očitno presadili, saj so še desetletja rasle, in to ne v loncih, ampak v zemlji pred hišo, ki je v ozadju tega posnetka. Danes je ni več. Avtorice posnetka, njenih staršev in otroka na fotografiji tudi ne. Mlajši moški, njen mož, še živi. Za hortenzije pa nisem povsem prepričana, bom pogledala.
Od leve: Franc Hrvatič, Helena Hrvatič, Jože Hederih, na pručki sedi Marijan Hederih.
Prispevala: Jerneja Ferlež
