Konec 19. stoletja so se slovenska sokolska društva preoblikovala. Bila so številčnejša in so zaradi masovnosti komajda obvladovala pestro dejavnost. Sokolska društva so po novem združevali po slovenskih pokrajinah in jim tako omogočili samostojnejše življenje in delo. Sokolska društva na zahodnem obrobju »Kranjske dežele so se povezala v idrijsko sokolsko župo«, tu je bila še Primorska sokolska župa, Goriška župa itd.
V Ilirski Bistrici je delovalo zelo delavno sokolsko društvo, ustanovljeno že leta 1867, tretje na slovenskem, ki pa je zaradi organizacijskih težav večkrat prenehalo z delovanjem. Na pobudo davčnega kontrolorja Radovana Strnada so društvo pod imenom Ilirski Sokol obnovili leta 1905 in je delovalo neprekinjeno vse do leta 1927, ko ga je Italija prepovedala. Sokolsko društvo je vodil Josip Samsa. Do začetka svetovne vojne je bilo društvo izjemno aktivno. Razvili so že drugi sokolski društveni prapor, se lotili zidati Sokolski dom, se udeleževali sokolskih zletov …
Otvoritev sokolskega doma so načrtovali opraviti v letu 1909, ko naj bi v Bistrici pripravili zlet idrijske župe. Ker pa sokolski dom še ni bil nared, so izvedbo sokolskega zleta zaupali Sokolskemu društvu v Cerknici. Tudi nov datum ni bil dober in sokolski zlet so Bistričani morali prestaviti še za dve leti, vmes pa so hiteli z gradbenimi deli za dokončanje svojega sokolskega doma.
Za otvoritev sokolskega doma in zleta v Bistrici izvedbo II. Sokolskega Zleta so se res zelo potrudili. V Bistrico so v nedeljo, 9. 6. 1912, povabili brate sokole iz idrijske sokolske župe, brate sokole iz Kvarnera, prišli so tudi sokoli iz Srbije. Bistrico je obiskalo okrog 3000 udeležencev. Za to priliko so uporabili tudi 500 zletnih značk, ki so jih dali izdelati že leta 1909. (na sliki)
Čeprav je bila naročena količina značk kar velika, do pred nekaj dnevi ni bila znana niti ena sama. Sam sem iskal med zbiralci značk tudi na Češkem, kjer v mestu Nymburk uspešno deluje g. Emil NOVAK, velik poznavalec sokolskih značk, pisec mnogih knjig o sokolstvu. S pokojnim očetom sta strokovno obdelala večino vseh izdanih sokolskih značk. Vedel je za bistriško sokolsko značko in jo želel uvrstiti v svojo novo knjigo, kjer bi rad predstavil vse dosegljive sokolske značke za sokolska društva izven Čehoslovaške. Žal mu nismo mogli ustreči. Zato sem bil toliko bolj prijetno presenečen, ko se mi je pred nekaj dnevi oglasil zbiralec in se pohvalil, da poseduje iskano značko. Dogovor je bil uspešen in značka je našla častno mesto v moji zbirki sokolskih značk, kot edina bistriška sokolska značka. (408/ VČ)
