V laški knjižnici smo gostili prof. dr. Andreja Rahtena, ki nam je predstavil monografijo V prah strti prestol, v kateri so opisani slovenski pogledi na nekdanjo cesarsko dinastijo. Rdeča nit pripovedi je življenjska zgodba zadnjega habsburškega prestolonaslednika dr. Otta von Habsburga.
Za območje Laškega pa je še posebej zanimivo poglavje Legitimizem kot prevara, ki govori o Alojzu Novaku, mednarodnem prevarantu, doma z Vrha nad Laškim. Ko je bil dr. Rahten pred časom veleposlanik Slovenije v Avstriji, je v Avstrijskem državnem arhivu naletel na dvojezični časnik Avstrijski Slovenec.
Revijo, ki je izšla le enkrat, je 25. 9. 1932, v nakladi 3.000 izvodov (takrat je to pomenilo veliko), izdal Alojz Novak. Namenjena je bila vsem slovenskim izseljencem po svetu. Zdi se, da je večino tekstov – zelo verjetno pa kar vse – napisal Novak sam. Med drugim je objavil začetek povesti Ljubezen usode žalosti, ki se dogaja v njegovem rojstnem kraju Vrh nad Laškim. V časopisu (ogledate si ga lahko na povezavi https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WMO1FY6A/f250b0ff-be5e-4eb2-b0ce-36ef227e7cf2/PDF) je tudi polno kritik na račun političnih, gospodarskih in verskih razmer v Jugoslaviji, kjer da Slovenci trpijo pod srbskim jarmom. Rojake je pozval, da se povežejo »še danes v Našo železno armado, katera Vam bo preskrbela svobodno domovino, pod vodstvom princa Otta«. Znano je, da je z revijo na krajši turneji obiskal Celje, Zidani Most, Hrastnik, Trbovlje in Zagorje.
Novak se rodil je 24. maja 1901 v Sv. Lenartu (danes Vrh) nad Laškim, hišna št. 9, očetu Janezu in materi Mariji, rojeni Flis. Ljudsko šolo je obiskoval v Laškem, nato pa se je v Sevnici izučil za mehanika in elektrotehnika. Delal je v Zagrebu, Mariboru, Slavonskem Brodu in v Zagorju. V tridesetih letih 20. stoletja se je izdajal za predstavnika tajne organizacije Kralj Matjaž. V času Kraljevine Jugoslavije se je zavzemal za samostojno Slovenijo pod habsburškim žezlom. Podobna društva so sicer delovala v Avstriji, kjer je Novak iskal tudi podporo za svoje dejavnosti. Za novačenje članov svoje organizacije je veliko potoval, tudi preko Atlantika, se sestajal s slovenskimi organizacijami in v poročilih svojim mecenom navajal, da se mu množično priključujejo somišljeniki. Kot vse kaže, je bil to zgolj njegov poslovni model, večkrat pa je imel opravka s policijo, ki se ji je predstavljal z različnimi imeni. Prav tako se je predstavljal kot član različnih neobstoječih organizacij kot npr. Črni bratje, Slovenski domobranec in celo Slovenski ustaša.
S svojim delovanjem je pritegnil pozornost jugoslovanskih oblasti, da so ga po marsejskem atentatu na kralja Aleksandra leta 1934 prišli zaslišat v Beljak, a dejanja ni priznal. Rahten domneva, da Novak za sabo nikoli ni imel resne organizacijske strukture, kvečjemu enega sodelavca. Ko je bil zaprt na Koroškem, je namreč nekdo pošiljal pisma z zahtevami po njegovi izpustitvi in v njih navajal, da dela v avstrijsko korist. Prav tako je dokumentirano, da je avstrijskemu konzulatu v Bratislavi ponudil, da bi vohunil v njihovo korist.
Rahten svoj prispevek zaključuje z besedami: »Vsekakor je bil Alojz Novak v jugoslovanski Sloveniji med obema vojnama redka pojava. Vendar ne toliko zaradi številnih prevar in sleparij, ampak zaradi njegovih mednarodnih razsežnosti in načina, kako jih je znal argumentirati. Priznati je treba, da je bilo igranje na legitimistično karto za tiste čas izvirna domislica.«
Prispevala: Gabrijela Pirš
(Povzeto po: Rahten, Andrej: Zadnji slovenski legitimist ali zgodba o mednarodnem prevarantu z Vrha nad Laškim. Zgodovina za vse, leto XXIX, št. 2, 2002, str. 65–75
Fotografija je last Narodne in univerzitetne knjižnice
