Na fotografiji je Anica Štefanič (5. 7. 1924 – april/maj 1945), sestra mojega starega očeta po mamini strani. Njena svakinja, moja oma, Emiljana Štefanič, je tragičen konec Aničinega življenja opisala v spodnji zgodbi; Na pragu svobode v „brigado”, ki je del njene knjige Iz devete vasi, izdane v samozaložbi leta 2000. Imena v zgodbi so izmišljena.

 

Emiljana Štefanič

Na pragu svobode v »brigado«

 

Lepo in prav je, da ima vsaka večja vas na vidnem mestu spominsko ploščo za svoj kraj. Na nekaterih so imena padlih v partizanih, na drugih padlih v nemški vojski ali pa, kar je najbolj pošteno, obojih. Pa še drugod so umirali nasilne smrti. Za nekatere teh doslej še ni bilo mesta na nobeni teh spominskih plošč.

Da to ne bo držalo, bo rekel kdo! Pa naj za boljše razumevanje navedem en sam primer. Presodi naj vsak sam, ali imam prav ali se morda le motim.

 

* * * * *

Bilo je zgodaj spomladi, v mesecu marcu leta 1945, ko je bil konec vojne skoraj že na dosegu roke. Pri Krničarjevih v Grabnem, takrat številka 28, so tisti dan razvažali gnoj na njivo, da bodo naslednji dan orali. Njihova dvajsetletna hčerka Jerneja je šla z vlakom v Maribor. Starejša soseda, ki je bila noseča, jo je prosila, naj gre zanjo nakupit, kar ji je pripadalo na nakaznicah za novorojenčka. Sama ni bila vajena Maribora, zato je prosila Jernejo za uslugo. Jerneja ji je seveda ustregla, saj je vedela, da jo bo delo doma že še počakalo do naslednjega dne. Ko pa se zvečer ni vrnila domov, so pomislili, da je najbrž odšla k svoji starejši sestri, poročeni na Ponikvi, kakor je že nekajkrat storila. Ker pa se naslednji dan in še kar naprej ni vrnila, jih je resno zaskrbelo.

Oče je začel poizvedovati, najprej pri znancih, nato še na Ponikvi pri starejši hčeri. Tam je izvedel, da je res prišla, vračajoč se iz Maribora grede, še k njej. Tam je prespala, naslednji dan pa je odšla peš domov, kar za tiste čase ni bilo nič posebnega, saj je bilo tako varneje kot na vlaku. Tudi ostali so večkrat peš prehodili tisto cesto. Ponikva, Dolga gora, pa čez breg po bližnjici do Jezerc.

Toda nje ni in ni bilo od nikoder. Oče je odšel v Jezerce na žandarmerijo poprosit za pomoč. Tam mu niso vedeli nič povedati. Samo čakanje jim je preostalo.

Zatem so ljudje tu in tam, slučajno, mimogrede, ujeli na uho, da so imeli zadnje dni partizani zaprto neko »deklino«, Krničarjeva da naj bi bila. V tistem času pa je bilo v Jezercih in v Grabnem več družin s tem priimkom.

Čisto potiho, počasi je prihajalo na dan, za katero osebo gre. Nihče pa ni hotel niti slučajno kaj vedeti, še manj govoriti. Bilo je prenevarno! Tako je ostalo do maja, ko je bilo vojne konec, vse zavito v meglo.

Starši se niso vedeli več kam obrniti za pomoč, samo čakanje jim je preostalo. Če je še živa, se bo zdaj, zdaj vrnila. Saj so se od vseh strani vračali, a nje ni bilo.

Na novi postaji milice niso zopet nič opravili. Ker je bil sin v nemški vojski, ni bil zanje zanimiv primer. Kdo pa je bil tiste čase glavni na postaji milice v Jezercih kot povsod drugod, se pa itak dobro ve. Sami zaslužni.

Tako je ostalo popolnoma neraziskano, kaj in kako se je zgodilo. Obstajala so razna sumničenja, vendar nič otipljivega. Šele konec septembra leta 1945 se je vrnil sin Matevž iz Danske, kjer ga je kot mornarja zatekel konec vojne.

Tedaj šele je izvedel, kaj se je tisto pomlad doma dogajalo. Bil je skrajno pretresen: »Torej, jaz sem se po vseh teh letih vrnil iz take daljave, ona pa je tako rekoč doma takole brez sledu izginila?!« Kaj kmalu pa je ugotovil, kako se je motil.

Poizvedovanja se je najprej lotil sam, na področju, kjer naj bi bila izginila. Po truda polnem poizvedovanju je ostal uspeh skoraj ničen. Nihče ni nič videl, nič slišal, se ničesar spomnil. Kmalu se je prepričal, saj so ljudje tistega kraja pod močnim vplivom prestanega strahu.

Po dolgem času mu je neka gospa iz tistega konca – pod najstrožjo tajnostjo – vsaj bežno nakazala, kje in kdaj so jo nazadnje zadrževali in najverjetneje tudi pokončali.

Doma ni nikomur tega omenil, le še bolj je raziskoval. Ker se je takoj po vrnitvi iz vojske zaposlil na železnici, je moral vse to početi po delovnem času. Saj to je že dodobra spoznal, da od strani tistih, ki so bili za to postavljeni, ne more pričakovati nobene pomoči.

Z veliko vztrajnostjo je sčasoma končno prišel na pravo sled, pri kateri hiši v Srževici so jo imeli nekaj dni zaprto. Ko so jo neko jutro odvedli, so domačini ne dolgo zatem v tisti smeri v gozdu slišali strele. Kasneje so se vrnili brez nje.

Gospodinja jih je vprašala: »Kje pa je ona?«

Pojasnili so ji, da je odšla v brigado, zato so njen plašč in čevlje prinesli nazaj, ker naj bi vse potrebno dobila tam.

Domačini pa so le v naslednjih dneh vztrajno iskali tisto »brigado« in jo tudi našli v obliki svežega, dobro zamaskiranega groba. Bili so prepričani, da je prav ta njen.

Nekoliko dalje so vedeli za še en podoben grob, malo starejšega datuma. Kdo bi naj tam počival, pa ni vedel nihče.

Ko je končno našel tisto mesto, je vzel doma primerno orodje, s trdnim sklepom, da grob odkoplje in se na lastne oči prepriča, ali je res, kar so ljudje pripovedovali. Vedel je, da jo bo spoznal po glavi, ker je nosila dve dolgi kiti, oviti okoli glave ter speti s koščenimi lasnicami. Predvideval je, da to dvoje zagotovo ni uničeno in se bo na ta način prepričal, če je na pravi poti.

Lotil se je dela, a gozdna tla se niso vdala. Zlomil se mu je držaj.

Naslednji dan se je opremil z močnejšim orodjem. S seboj je vzel še mlajšo sestro Jerico. Znova je kopal, dokler ni res našel, kar je iskal. Ko je sestra videla, kaj je našel, je začela glasno vpiti in jokati. Vse skupaj je pospravil v prvotno stanje in grob še bolj založil s kamenjem. Prepričan je bil, da zdaj ne bo imel več težav z dokazovanjem, da v grobu leži res Jerneja in da bodo v zvezi s tem dobili dovoljenje za prekop na pokopališče.

Spet je sledilo novo razočaranje. Poskusil je na občini Šmarje, kamor grob spada in pozneje še na občini Jezerci, kamor je spadala Jerneja.

Povsod je naletel na enak odgovor: »Če so jo partizani likvidirali, potem je že bila izdajalka. Za take pa prekop ne pride v poštev.«

Z leti in oblastjo, kakršna je bila, se je končno vsa družina vdala. Naj torej ostane na kraju »zločina«. Grob so uredili, še bolj obložili s kamenjem in nanj namestili železni križ z napisom: Jerneja Krničar, 1924 – 1945.

Tako obeleženo njeno zadnje počivališče naj bo torej v spomin in opomin poznejšim rodovom, ki bodo tam mimo prišli.

Dokler je še živel njen brat Matevž, je ob vseh svetih sleherno leto z rožami in svečami obiskoval njeno zadnje bivališče. Če je bilo le mogoče, so ga spremljali tudi otroci. Zdaj, ko njega ni več med živimi pa, hvala Bogu, mlajši rod skrbno nadaljuje tradicijo.

Njeni sorodniki so trdno prepričani, da so jo zajeli in to domačini! Takrat zagotovo ni bila izdajalka. Dobro se pa zavedajo, da bi po vsem tem, kar so v tistih dneh z njo počeli, to zares upravičeno postala.

Zato je bil zanje edini normalen takšen proces… Ko pa je zapihal novi veter in je rahlo zbledela slava partizanska, se je tamkajšnjim domačinom začuda vrnil spomin. Kar naenkrat so se začeli prehitevati, kdo bi koga izdal, kaj je vedel, kaj je storil.

Takrat jih je pa njen brat Matevž odločno zavrnil: »Takrat, ko sem vas prosil za pomoč, ste vsi molčali, zdaj vas pa jaz ne želim poslušati.«

Dobro je razbral iz njihovih besed, da vlada med njimi sosedska mržnja in drug drugega bi izdali za počen groš.

 

* * * * *

Matevž ni povedal sestrine zgodbe zato, da bi kogarkoli obsojal, saj so minila že dolga leta, mnogo krivcev že krije ruša. Mladi, njihovi nasledniki, pa normalno niso nič krivi. Da bi pa iztrgal iz pozabe vsaj delček mozaika preteklih let, naj mu nihče ne zameri. Saj sčasoma mladi rod vsega tega sploh ne bi vedel, ker o takih rečeh nihče ne govori rad.

Matevž je še z grenkobo omenil, da so vsa ta dolga leta občutili posledice tega, da je bil, čeprav neprostovoljno, v nemški vojski in ne v partizanski. S tem je izgubil trideset mesecev delovne dobe, to pa je krepko občutil pri plači, dopustu in pokojnini. Za partizane pa je veljalo dvojno štetje!

Leto in pol po njegovi smrti so Krničarjevim poslali odločbo, da se mu kot prisilnemu mobilizirancu ves čas v nemški vojski šteje v delovno dobo. To je bilo pa tudi vse. Ni kaj!

Krničarjeve pa tolaži vendarle nekaj. Kljub dolgoletnemu zapostavljanju so živeli v zavesti, da kot nemški vojak ni nikoli nikomur niti lasu skrivil. Živeti z mirno vestjo pa tudi nekaj velja.

Oton Župančič je zapisal v svoji štirivrstičnici vso lepoto svobode in vso tragedijo Slovenije, katera se je dotaknila tudi Krničarjeve družine:

 

Svobode naše jabolko se zlato

nam zakotalilo je v kri in blato

in preden spet zasije v čisti slavi,

vsi bomo blatni, ah in vsi krvavi.